Smrt je poražena

Leon Novak, škof

»Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. … Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.«
(SS1 Kor 15, 1-6. 12-19)

Apostol Pavel je živel v nemirnih in nestanovitnih časih. Soočal se je z preganjanjem kristjanov, z njihovo usmrtitvijo, z raznimi političnimi problemi v družbi, z lakoto v svetu in Izraelu, z neozdravljivimi boleznimi in še bi lahko naštevali….Tudi cerkvena skupnost v Korintu je bila izpostavljena različnim pritiskom in nerazumevanju okolice, zato jih Pavel nagovori z zgoraj navedenimi besedami in jih opozori na bistvo Kristusovega delovanja, ki počasi preusmeri naš pogled iz tostranstva na onostranstvo. Kristusovo trpljenje in umiranje na križu za odrešitev celotnega sveta se ni končalo z položitvijo njegovega mrtvega telesa v grob. Na tretji dan je Jezusove učence presunila in presenetila vest, da je vstal od mrtvih in da živi. To ni bilo doživetje posameznika ali le izbranih apostolov temveč skupnosti, ki je štela več kot petsto oseb.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega opisa življenja in delovanja prvih kristjanov, pa tudi našega vsakdana lahko z gotovostjo trdimo, da krščanska vera ne ponuja mirnega načina življenja pa tudi ne stoičnega sprejemanja smrti. Prej nas spodbuja in nam kaže pot kako smrt premagati. Kristus pomeni in je življenje; njegovo vstajenje je prepričljiv dokaz, da Bog ni zadovoljen z potekom človeškega življenja, ki bi potonilo v morju smrti in anonimnosti. Po Kristusu je z njegovim vstajenjem od mrtvih prekinil to podvrženost smrti.

Kristusovi učenci so na velikonočno nedeljo doživeli nekaj čudovitega. Tridnevno žalovanje je bilo nenadoma prekinjeno. Na veliko noč se jim je odstrl drugačen pogled: zazrli so veličastno prihodnost. Če ne bi bilo velikonočnega čudeža, ne bi obstajalo prenovljeno življenje, ki se bo nadaljevalo onkraj naše ere. Izostal bi nov začetek, vstajenje v prenovljenem telesu, obnova zdaj uničene in razrušene zemlje. V tem primeru bi lahko imeli Boga za omejenega pa tudi neljubečega. Če bi bilo s smrtjo vsega konec, bi bilo življenje kristjana omejeno samo na tostranstvo. »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« ( 1 Kor 15,19) Toda tako kot Pavel tudi mi verujemo, upamo in vztrajamo v naši ljubezni do Kristusa in sočloveka ter v sobivanju z njim, saj stavimo na vstajenje, trenutek, ko bo, kot je zapisal Pavel v pismu Filipljanom, Kristus » preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.» (3,21).

Verovanje v prenovljeno skupnost s vstalim Kristusom bi moralo zaznamovati in oblikovati naše življenje in umiranje. Kristjani verujemo in izpovedujemo posledice velikonočnega čudeža, zato smo lahko glede smrti realistični. Smrt je strašna in boleča, vendar je poražena. Martin Luter je zapisal: »Celo kadar smo najkrepkejšega zdravja, moramo imeti smrt nenehno pred očmi; tako se ne bomo nadejali, da bomo na tej zemlji ostali večno, ampak bomo imeli eno nogo tako rekoč v zraku.« Z eno nogo v zraku se pogled na bolečine, trpljenje in umiranje z vidika velike noči popolnoma spremeni. Smrt, ki povzroči največjo čustveno bolečino preko Kristusa odpira vrata v veliko veselje popolnega občestva s troedinim Bogom.

Velika noč nas spomni, da je bil Jezus od mrtvih obujen po isti moči, ki poslej deluje v oznanjevanju evangelija. Kdor z vero sprejme oznanilo Jezusovega Vstajenja, tudi sam izkuša oživljajočo Božjo moč, ki spremeni sovraštvo v ljubezen, maščevanje v odpuščanje, zamero v spravo, smrt v novo življenje.