Žalostinka usmiljenja

6. februar 2020
Njen oče je za svojo bolezen krivil čarovništvo. Imel je aids. Ko je umrl, se je njegova hči, desetletna Mercy, še bolj zbližala z mamo. A tudi njena mama je bila bolna in čez tri leta je umrla. Od takrat naprej je Mercyjina sestra vzgajala pet sorojencev. Takrat je začela Mercy pisati dnevnik o svoji globoki bolečini.
Prerok Jeremija je tudi pisal o svoji bolečini. V mračni knjigi Žalostinke je pisal o krutostih, ki jih je babilonska vojska zagrešila proti Judu. Jeremijevo srce je bilo še posebej žalostno zaradi najmlajših žrtev. »Moje oči hirajo v solzah,« je jokal, »zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah« (2,11). Ljudstvo Juda je v preteklosti večkrat prezrlo Boga, a ceno za to so plačevali tudi njihovi otroci. »Njihova duša [se] izliva v naročje njihovih mater,« je pisal Jeremija (v. 12).
Morda bi pričakovali, da bo Jeremija ob takšnem trpljenju zavrgel Boga. A raje je spodbudil preživele: »Izlij svoje srce kakor vodo pred Gospodovo obličje. Dvigni k njemu svoje roke za duše svojih otrok« (v. 19).
Dobro je, kot sta storila Mercy in Jeremija, izlivati svoje srce pred Bogom. Žalovanje je ključen del človeka. Tudi ko Bog dovoli takšno bolečino, žaluje z nami. Ker smo narejeni po njegovi podobi, se zagotovo tudi on žalosti!
— Tim Gustafson

V razmislek

Kako se spopadate z bolečimi situacijami v življenju? Kako bi vam morda pomagalo, da si to zapišete in delite svoj dnevnik s prijateljem?
Dragi Bog, trpim zaradi ____________________. Ti vidiš mojo žalost. Prosim, pokaži svojo moč v mojem življenju.

Berilo

Žal 2,10–13.18–19

Ključna vrstica

Moje oči hirajo v solzah …, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah. Žal 2,11