Žalitev za prizadetost

28. november 2021
V zlati dobi radia je Fred Allen (1894–1956) uporabil komedijski pesimizem, da nasmeji generacijo, ki je živela v senci velike gospodarske krize in sveta v vojni. Njegov smisel za humor se je rodil iz osebne bolečine. Pred svojim tretjim letom je izgubil mamo, kasneje se je odtujil od očeta, ki se je boril z zasvojenostjo. Nekoč je rešil dečka s prometne ceste in mu rekel: »Kaj je narobe s tabo, mali? Ali ne želiš odrasti in imeti probleme?«
Jobovo življenje se odkrije v takšnem težavnem realizmu. Ko so se njegovi zgodnji izrazi vere sčasoma umaknili obupu, so njegovi prijatelji pomnožili njegovo bolečino, ko so ji dodali zmerjanje. Z dobro zvenečimi argumenti so vztrajali pri tem, da če bi priznal svoje krivice (4,7–8) in se nekaj naučil iz Božjih opominov, bi našel moč, da se smeje v obraz svojim problemom (5,22).
Jobovi »tolažniki« so mislili dobro, čeprav niso imeli prav (1,6–12). Nikoli si ne bi mogli predstavljati, da bodo nekega dne zgled misli »Kdor ima take prijatelje, ali sploh potrebuje sovražnike?« Nikoli si ne bi mogli predstavljati olajšanja, ko je Job molil zanje, ali zakaj bi sploh potrebovali molitev (42,7–9). Nikoli si ne bi mogli predstavljati, da so predpodoba tožnikov tistega, ki je pretrpel toliko nerazumevanja, da je postal vir našega največjega veselja.
— Mart DeHaan

V razmislek

Kako so vas drugi napačno sodili in kako ste se počutili ob tem? Kdaj ste bili kritični do drugih, katerih bolečine niste razumeli?
Oče, tako kot Jobovi prijatelji sem nagnjen k temu, da predpostavljam, da so si drugi nekako zaslužili težave. Prosim, pomagaj mi, da bom danes živel v Duhu tvojega Sina, namesto v besedah in mislih tožnika.

Berilo

Job 5,17–27

Ključna vrstica

Človek [je] rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela [sinovi žerjavice – iskre], letajo visoko. Job 5,7