Vztrajanje z veseljem
6. avgust 2025
Bil sem »krščen« v jadranje, ko sem poskusil prvič jadrati v toplem Egejskem morju. Samo med prvo lekcijo sem šestkrat prevrnil svojo malo jadrnico in s seboj potegnil svojega nesrečnega inštruktorja. Popolnoma sem se potopil, včasih s polnimi usti morske vode! Poravnal sem jadrnico in se nato, izčrpan od napora, povzpel nazaj nanjo, čez nekaj minut pa sem spet padel. Kljub temu sem s ponavljajočim se namakanjem sčasoma postal sposoben jadrati sam.
Zame je jadranje zahtevalo znatno vztrajnost. Ko je Jakob spodbudil prestrašene, trpeče kristjane »v razseljenosti« (1,1), naj vztrajajo, je uporabil besedo hupomone, ki pomeni veselo ali upajočo vztrajnost (v. 3).
Ne morem reči, da naravno občutim »čisto veselje« (v. 2) sredi preizkušenj, toda vem, da mi obljubljene nagrade – tako kot samostojno jadranje – pomagajo, da ne obupam. Z veseljem lahko vztrajamo le, ko vemo, da smo namenjeni proti nečemu boljšemu.
Tudi v našem krščanskem življenju naše veselje ni v samih preizkušnjah, ampak v njihovih rezultatih, da bomo nekega dne postali »popolni in celoviti in [nam] ne bo ničesar manjkalo« (v. 4). A ko postane pot naporna, smo pogosto v skušnjavi, da bi se zadovoljili z manj kot Božjim najboljšim.
Popolna izpolnitev našega upanja bo v nebesih. A danes se lahko približamo Bogu, ga bolje spoznamo in mu postanemo bolj podobni – celo v svojih preizkušnjah.
Zame je jadranje zahtevalo znatno vztrajnost. Ko je Jakob spodbudil prestrašene, trpeče kristjane »v razseljenosti« (1,1), naj vztrajajo, je uporabil besedo hupomone, ki pomeni veselo ali upajočo vztrajnost (v. 3).
Ne morem reči, da naravno občutim »čisto veselje« (v. 2) sredi preizkušenj, toda vem, da mi obljubljene nagrade – tako kot samostojno jadranje – pomagajo, da ne obupam. Z veseljem lahko vztrajamo le, ko vemo, da smo namenjeni proti nečemu boljšemu.
Tudi v našem krščanskem življenju naše veselje ni v samih preizkušnjah, ampak v njihovih rezultatih, da bomo nekega dne postali »popolni in celoviti in [nam] ne bo ničesar manjkalo« (v. 4). A ko postane pot naporna, smo pogosto v skušnjavi, da bi se zadovoljili z manj kot Božjim najboljšim.
Popolna izpolnitev našega upanja bo v nebesih. A danes se lahko približamo Bogu, ga bolje spoznamo in mu postanemo bolj podobni – celo v svojih preizkušnjah.
— Adrian Smith
V razmislek
Kdaj ste izkusili delovanje Boga v svojih preizkušnjah? Kako bi vam lahko njegove obljube za našo prihodnost pomagale vztrajati z upanjem in veseljem?
Usmiljeni Gospod, hvala, da si vedno z menoj v mojih preizkušnjah. Pomagaj mi, da bo moje upanje osredotočeno nate.