Večne oči

22. junij 2020
Večne oči, to moli moja prijateljica Madeline, da bi imeli njeni otroci in vnuki. Njena družina je šla skozi divje obdobje, ki se je končalo s smrtjo njene hčere. Ko družina žaluje ob tej strašni izgubi, Madeline hrepeni po tem, da bi bili vse manj in manj kratkovidni – da jih ne bi použila bolečina tega sveta. In da bi bili vse bolj in bolj daljnovidni – polni upanja v našega ljubečega Boga.
Apostol Pavel in njegovi sodelavci so izkusili veliko trpljenja zaradi preganjalcev in celo kristjanov, ki so jih skušali očrniti. Vendar so imeli oči uprte v večnost. Pavel je drzno priznal: »… ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,18).
Čeprav so opravljali Božje delo, so živeli v takšni resničnosti: »Od vseh strani pritiskajo na nas … Ne vidimo poti … Preganjajo nas … Ob tla nas mečejo« (v. 8–9). Ali jih ne bi Bog moral rešiti iz vseh teh težav? A namesto da bi bil razočaran, je Pavel gradil svoje upanje na »večno slavo«, ki presega trenutne težave (v. 17). Vedel je, da Božja moč deluje v njem, in imel je popolno zagotovilo: »Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom« (v. 14).
Ko se svet okrog nas trese, uprimo svoje oči v Boga – večno skalo, ki ne bo nikoli uničena.
— Estera Pirosca EscobarV RAZMISLEK: Kako ste se odločili, v kaj boste upali kljub svojim težavam? Ali ste izkusili Božjo zvestobo?MISEL/
Danes dvigam oči k tebi, o Bog. Daj mi vpogled v varnost, ki jo imam v tebi.

Berilo

2 Kor 4,7–18

Ključna vrstica

Ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. 2 Kor 4,18