Vdano in tiho
27. april 2026
O Adelaide Pollard ni veliko znanega in to je nekako bistvo. Bila je ponižna Božja služabnica, ki ni želela priznanja zase. Ko je bila stara štirideset let, je začutila močan klic, da postane misijonarka v Afriki, a ta vrata so ji bila zaprta, zato je bila zelo malodušna. A spomnila se je vrstice: »Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki« (Jer 18,6). Kasneje je napisala hvalnico z besedilom: »Jaz sem le glina, ti si lončar.«
Slika v Jeremiju nam veliko pove še danes. »Kadar se mu je posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvarila, je iz nje naredil drugo, kakor se je lončarju zdelo prav« (Jer 18,4). To je slika, kako nas Bog preoblikuje v svoj boljši namen. Ne glede na to, kaj mislimo, da bi morali delati in biti, ima morda Bog drugačen načrt za naše življenje: »Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki« (v. 6).
Sčasoma je Adelaide šla v Afriko, a morda je imel Božji načrt za njeno življenje več opraviti z drugimi stvarmi – mogoče s pisanjem hvalnice »Naj se po volji tvoji zgodi« [PGNP], ki je navdihnila milijone ljudi v naslednjih letih. Ko se pri tem, kar želimo storiti, počutimo »na čakanju«, lahko pomislimo na to, kako nas Bog medtem oblikuje. Dobro je, da Bogu pustimo, da ravna po svoje, in »vdano in tiho« čakamo na njegov večji namen.
Slika v Jeremiju nam veliko pove še danes. »Kadar se mu je posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvarila, je iz nje naredil drugo, kakor se je lončarju zdelo prav« (Jer 18,4). To je slika, kako nas Bog preoblikuje v svoj boljši namen. Ne glede na to, kaj mislimo, da bi morali delati in biti, ima morda Bog drugačen načrt za naše življenje: »Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki« (v. 6).
Sčasoma je Adelaide šla v Afriko, a morda je imel Božji načrt za njeno življenje več opraviti z drugimi stvarmi – mogoče s pisanjem hvalnice »Naj se po volji tvoji zgodi« [PGNP], ki je navdihnila milijone ljudi v naslednjih letih. Ko se pri tem, kar želimo storiti, počutimo »na čakanju«, lahko pomislimo na to, kako nas Bog medtem oblikuje. Dobro je, da Bogu pustimo, da ravna po svoje, in »vdano in tiho« čakamo na njegov večji namen.
— Kenneth Petersen
V razmislek
Kako se danes počutite malodušni v svojih življenjskih ciljih? Kako bi lahko dovolili Bogu, naj ravna po svoje z vašim življenjem?
Dragi Bog, prosim, pomagaj mi, da se prepustim tvoji roki lončarja.