V naših viharjih

Veter je tulil, bliski so parali nebo, valovi so butali. Mislil sem, da bom umrl. S starimi starši smo ribarili na jezeru, a ostali smo veliko predolgo. Ko je sonce zašlo, je naš majhen čoln zajel hitro premikajoč se vihar. Dedek mi je naročil, naj sedim spredaj, da se ne bo prevrnil. Groza je preplavila moje srce. Potem pa sem nekako začel moliti. Star sem bil štirinajst let.
Prosil sem Boga za njegovo varnost in zaščito. Vihar ni pojenjal, a uspelo nam je priti do obale. Do današnjega dne ne vem, ali sem še kdaj občutil globljo gotovost Božje prisotnosti kot tisto noč v viharju.
Jezusu viharji niso neznani. V Mr 4,35–41 je naročil svojim učencem, naj se odpravijo čez jezero, ki bo kmalu postalo vetrovno in divje. Vihar tiste noči je preizkusil in premagal izkušene ribiče. Tudi oni so mislili, da bodo umrli. A Jezus je pomiril vodo in potem popeljal svoje učence h globlji veri.
Podobno Jezus vabi nas, naj mu zaupamo v svojih viharjih. Včasih čudežno pomiri vetrove in valove. Včasih stori nekaj enako čudežnega, umiri naše srce in nam pomaga, da mu zaupamo. Pravi nam, naj počivamo v prepričanju, da ima moč reči valovom: »Utihni! Molči!«

— Adam Holz

V razmislek

Kako se odzivate na duhovne viharje v življenju? Ko gledate na Jezusa in njegove obljube, kako vas spodbudi?

Jezus, ti pomiriš vsak duhovni vihar. Ko besnijo viharji, daj mir moji duši, ko zaupam vate.

Vir:

Naš vsakdanji kruh