Umrljivost in ponižnost

9. februar 2022
Stara učenjaka Hieronim in Tertulijan sta opisala zgodbe, kako je v starem Rimu, potem ko je general zmagal v pomembni bitki, paradiral na vrhu sijoče kočije po glavnih prometnih poteh glavnega mesta od zore do mraka. Množica je rjovela. General se je sončil v oboževanju in užival v največji slavi svojega življenja. Legenda pa pravi, da je za generalom cel dan stal služabnik, ki mu je šepetal v uho: Memento mori (»Spominjaj se, da boš umrl.«) Sredi vsega laskanja je general obupno potreboval ponižnost, ki je izhajala iz spominjanja, da je smrtnik.
Jakob je pisal skupnosti, ki je bila okužena s prevzetnimi željami in napihnjenim občutkom samozadostnosti. Vpričo njihove arogantnosti je spregovoril ostre besede: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6). Morali so se ponižati pred Gospodom (v. 10). In kako naj bi sprejeli to ponižnost? Tako kot rimski generali so se morali spomniti, da bodo umrli. »Sploh ne veste, kaj bo jutri,« je rekel Jakob. »Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine« (v. 14). Priznanje svoje krhkosti jih je osvobodilo, da so živeli pod zanesljivostjo »Božje volje« namesto pod svojimi minljivimi prizadevanji (v. 15).
Ko pozabimo, da so naši dnevi šteti, lahko to vodi v prevzetnost. Ko pa smo ponižni zaradi svoje smrtnosti, vidimo vsak dih in vsak trenutek kot milost. Memento mori.
— Winn Collier

V razmislek

Kaj vam povesta ta zgodba o rimskih generalih in besedna zveza Memento mori? Zakaj se moraš spominjati svoje smrtnosti?
Bog, rad mislim, da je moje življenje pod mojo kontrolo. Včasih ravnam, kot da bom večno živel. Ponižaj me. Pomagaj mi najti življenje samo v tebi.

Berilo

Jak 4,7–17

Ključna vrstica

Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. Jak 4,14