Tolažba sredi solza

23. september 2026
Mama me je poklicala okoli 21. ure. »Gre za tvojega očeta,« je rekla. »Umrl je.« Čeprav sem ta klic pričakoval že več dni in sem si oddahnil, da očeta ni več bolelo, me je novica vseeno močno prizadela. Močno sem jokal, ko je žalost v naslednjih dneh in tednih preplavljala moje življenje.
Čeprav je bila izguba očeta težka za vse nas, je bila še posebej težka za nekatere moje neverne družinske člane. Po njihovem razumevanju očeta ni bilo več. Takrat sem spoznal, kako nam vera v Jezusa pomaga žalovati.
Pavel je to razložil takole: ker je Jezus vstal od mrtvih, bodo nekega dne vstali tudi tisti, ki verujejo vanj (1 Tes 4,14). To se bo zgodilo tistega dne, ko nas bo zbral, da bomo z njim preživeli večnost (v. 16–17). Pavel nam to pravi, »tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja« (v. 13). Zavedanje, da bom spet videl svojega očeta, mi prinaša tolažbo sredi solz.
Sveto pismo nikoli ne spodbuja izgube brez žalovanja. Celo Jezus je jokal za mrtvim prijateljem, za katerega je vedel, da se bo vrnil v življenje (Jn 11,34–44). In včasih ne vemo, kaj je ljubljena oseba verjela, preden je umrla. Kljub temu ima naša žalost varnostno mrežo. Zaradi Jezusa bomo spet videli svoje verujoče ljubljene in vse lahko prepustimo njegovi skrbi.
— Sheridan Voysey

V razmislek

Kdaj ste spoznali moč upanja v Kristusu? V čem se po vašem mnenju upanje razlikuje od posvetnega mišljenja?
Dragi Jezus, hvala ti, da so moji umrli ljubljeni, ki so verjeli vate, varni v tvojem naročju in da nas boš nekega dne spet združil.

Berilo

1 Tes 4,13–18

Ključna vrstica

Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. 1 Tes 4,13