Ta zemeljski šotor

4. februar 2026
Moj oče je sovražil taborjenje; ni mu bil všeč ves trud, ki ga je bilo treba vložiti, in to, da ga je pod plapolajočim platnom mučil dež in veter. Nekoč sem preživel dolgo noč brez spanca ob jezeru Ullswater v Angliji, ker je dež glasno ropotal po nenehno plapolajočem šotoru, zato ga čisto razumem. Cenim pa lahko to, kar izkušajo mnogi prijatelji, ki taborjenje obožujejo. Svobodo, da lahko greš, kamor hočeš, kuhanje na prostem, opazovanje zvezd. Toda celo navdušenci nad taborjenjem priznavajo, da se vsak šotor izrabi, izgubi vodoodpornost in ga je treba nadomestiti z nečim boljšim.
Apostol Pavel omenja naše telo v 2 Kor 5,1 kot »našo zemeljsko hišo, ki je le šotor,« v katerem »vzdihujemo in teži nas« (v. 4). Tako kot šotor za taborjenje mora naše telo prestati težke in včasih izredne pogoje. In tudi mi se kdaj počutimo obrabljeni. Zato, tako kot pravi Pavel, goreče hrepenimo in »bi se radi oblekli kar povrh [v naše nebeško prebivališče]« (v. 4), v naše obnovljeno, veličastno telo. Bog »nam je dal poroštvo Duha« (v. 5) – večno prebivališče, ki se ne bo obrabilo, ker ga »niso naredile [človeške] roke« (v. 1).
Najsi vzdihujemo ali uživamo v življenju – najsi se naš »šotor« dobro upira viharjem ali se hitro obrablja –, nas Pavel kliče, naj zaupamo, da se bomo nekega dne »priselili h Gospodu« (v. 8). Potem bo »življenje použilo to, kar je umrljivo« (v. 4)!
— Adrian Smith

V razmislek

Kaj »vzdihovanje v tem zemeljskem šotoru« pomeni za vas? Kako vas lahko upanje na vaš večni dom navdihne za prihodnost?
Hvala ti, Oče, da si nam dal svojega Svetega Duha in prihodnje upanje, ki ga imamo v tebi.

Berilo

2 Kor 5,1–10

Ključna vrstica

Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas. 2 Kor 5,4