Svetlikanje na morju

23. julij 2020
»Ležal sem na postelji, poln postanega alkohola in obupa,« je napisal novinar Malcolm Muggeridge po posebej mračnem večeru med delom kot vohun v 2. svet. vojni. »Sam v vesolju, v večnosti, brez kakršnekoli svetlobe.«
V takem stanju je storil edino, kar se mu je zdelo razumno; skušal se je utopiti. Zapeljal se je do bližnje madagaskarske obale in začel plavati daleč na odprto morje, dokler se ni utrudil. Ko se je ozrl, je zagledal oddaljene obalne luči. Iz nobenega jasnega razloga, ki bi se ga takrat zavedal, je začel plavati nazaj proti lučem. Kljub utrujenosti se spominja »preplavljajočega veselja«.
Muggeridge ni vedel točno, kako, a vedel je, da se ga je Bog v tistem temnem trenutku dotaknil in ga navdal z upanjem, ki je bilo lahko le nadnaravno. Apostol Pavel je pogosto pisal o takšnem upanju. V Pismu Efežanom je zapisal, da smo bili pred poznavanjem Kristusa vsi »mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov … brez upanja in v svetu brez Boga« (2,1.12). »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil« (v. 4–5).
Svet nas skuša potegniti v globine, vendar ni razloga, da podležemo obupu. Kot je rekel Muggeridge o svojem plavanju v morju: »Postalo mi je jasno, da ni teme, samo možnost, da izgubiš pogled na svetlobo, ki je večno sijala.«
— Tim Gustafson

V razmislek

Kaj je bil vaš najtemnejši trenutek? Na katerih mestih ste ugledali »svetlobo, ki večno sije«?
Oče, ti si vir vsega našega pristnega upanja. Napolni nas s svojo svetlobo in veseljem.

Berilo

Ef 2,1–5.11–13

Ključna vrstica

Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, … Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Ef 2,12