Sto let od zdaj

7. januar 2020
»Želim samo, da se me bodo ljudje spominjali sto let od zdaj,« je leta 1975 rekel scenarist Rod Serling. Kot ustvarjalec TV serije Zona somraka je Serling želel, da bi ljudje o njem govorili: »Bil je pisec.« Večina izmed nas se lahko poistoveti s Serlingovo željo, da zapustimo dediščino – nekaj, kar daje našemu življenju občutek smisla in trajnosti.
Jobova zgodba nam kaže človeka, ki se bori s smislom sredi minljivih dni življenja. V enem samem trenutku mu ni bilo odvzeto le imetje, ampak najdragocenejše, njegovi otroci. Potem so ga njegovi prijatelji obtožili, da si je zaslužil to usodo. Job je vzkliknil: »O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen!« (Job 19,23–24).
Jobove besede so bile »za vselej vklesane v kamen«. Imamo jih v Svetem pismu. Vendar je Job potreboval celo več smisla v svojem življenju kakor pa zapuščino, ki jo bo zapustil. Odkril ga je v Božjem značaju. »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ,« je izjavil Job, »in se bo poslednji vzdignil nad prah« (19,25). To spoznanje mu je dalo pravilno hrepenenje. »To vidim sam,« je rekel Job, »shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!« (v. 27).
Na koncu Job ni našel tega, kar je pričakoval. Našel je veliko več – Vir vsega smisla in trajnosti (42,1–6).
— Tim Gustafson

V razmislek

Kaj mislite, zakaj je Job želel, da bi se njegove besede za večno ohranile? Kako želite, da se vas ljudje spominjajo sto let od zdaj?
Bog, vse je minljivo razen ti. Slavimo te za tvoj neomajni značaj. Pokaži nam, kaj je resnično pomembno.

Berilo

Job 19,21–27

Ključna vrstica

Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Job 19,25