Poziv k odhodu

2. marec 2020
Kot mlado dekle sem si predstavljala, da se bom poročila s svojo srednješolsko ljubeznijo – dokler se nisva razšla. Moja prihodnost je prazno zazevala pred menoj in borila sem se, kaj naj počnem s svojim življenjem. Nazadnje sem začutila, da me Bog vodi, naj mu služim, tako da služim drugim, in vpisala sem se na teološko fakulteto. Potem sem se zavedla resničnosti – da se bom odselila od svojih korenin, prijateljev in družine. Da bi se lahko odzvala Božjemu klicu, sem morala oditi.
Jezus je hodil ob Galilejskem jezeru, ko je zagledal Petra in njegovega brata Andreja, ki sta metala mreže v jezero, da bi z ribolovom zaslužila za življenje. Povabil ju je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,19). Potem je Jezus videl dva druga ribiča, Jakoba in njegovega brata Janeza, in jima izrekel podobno povabilo (v. 21).
Ko so ti učenci prišli k Jezusu, so tudi nekaj zapustili. Peter in Andrej sta »pustila mreže« (v. 20). Jakob in Janez sta »takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim« (v. 22). Luka pa je to zapisal takole: »In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim« (Lk 5,11).
Vsak klic k Jezusu vključuje tudi klic stran od nečesa drugega. Mreže. Čolna. Očeta. Prijateljev. Doma. Bog kliče vse nas k odnosu z njim. Potem kliče vsakega od nas, naj služi.
— Elisa MorganV RAZMISLEK: Kako vas lahko Božji klic, naj hodite za njim, kliče tudi stran od nečesa drugega? Na kakšne načine mu lahko zaupate glede tega, kar zapuščate?MISEL/
Ljubeči Bog, pomagaj mi razumeti, kaj moram morda zapustiti, da bi se odzval tvojemu klicu.

Berilo

Mt 4,18–22

Ključna vrstica

Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Mt 4,20