Poglej gor!

13. julij 2020
Ko je filmski ustvarjalec Wylie Overstreet pokazal tujcem živo sliko lune, kot se jo vidi skozi njegov močni teleskop, so bili osupli nad pogledom od blizu in so se odzvali s šepetom in občudovanjem. Če vidimo tako veličasten prizor, je razložil Overstreet, »nas to napolni s čudenjem, da obstaja nekaj veliko večjega, kot smo mi.«
Psalmist David se je tudi čudil nad Božjo nebeško svetlobo. »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4–5).
Davidovo ponižno vprašanje postavi naše občudovanje v pravo perspektivo, ko izvemo, da potem ko bo Bog ustvaril nova nebesa in zemljo, ne bomo več potrebovali niti lune niti sonca. Pač pa bo, kot je rekel apostol Janez, Božje sijoče veličastvo dajalo vso potrebno svetlobo. »Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje. … tam noči ne bo« (Raz 21,23–25).
Kako čudovita misel! Vendar lahko izkusimo njegovo nebeško luč že zdaj – preprosto tako, da iščemo Kristusa, Luč sveta. Kot pravi Overstreet: »Pogosteje bi morali gledati gor.« Ko bomo to delali, bomo morda videli Boga.
— Patricia Raybon

V razmislek

Kaj vas Božja nebeška luč uči o Bogu? Ko slavite Božje veličastvo, kaj izkušate?
Naš čudoviti Bog, osupli smo nad tvojim svetim veličastvom in slavimo te za tvojo čudovito Luč.

Berilo

Ps 8,3–4; Raz 21,22–25

Ključna vrstica

… tam noči ne bo. Raz 21,25