Ljubljen, čudovit, nadarjen

5. avgust 2020
Malcolm je kot najstnik deloval samozavesten. A ta samozavest je bila maska. Po pravici je bil zaradi nemirnega doma prestrašen, obupno si je želel potrditve in počutil se je po krivem odgovornega za probleme svoje družine. »Kar se spominjam,« pravi, »sem vsako jutro šel v kopalnico, se pogledal v ogledalo in si glasno rekel: ›Ti si neumen, grd in to je tvoja krivda.‹«
Malcolmovo sovraštvo do samega sebe se je nadaljevalo do njegovega 21. leta, ko je imel božansko razodetje o svoji identiteti v Jezusu. »Spoznal sem, da me Bog brezpogojno ljubi in da ne bo nikoli nič spremenilo tega,« se spominja. »Nikoli ne bi mogel spraviti v zadrego Boga in nikoli me ne bo zavrgel.« Sčasoma je Malcolm pogledal v ogledalo in si drugače govoril. »Ti si ljubljen, čudovit in nadarjen,« je rekel, »in to ni tvoja krivda.«
Malcolmova izkušnja ponazarja, kaj Božji Duh stori za verujočega v Jezusa – osvobodi nas strahu, tako da odkrije, kako globoko ljubljeni smo (Rim 8,15.38–39), in potrdi, da smo Božji otroci z vsemi prednostmi, ki jih ta status prinaša (8,16–17; 12,6–8). Zaradi tega se lahko začnemo pravilno gledati, tako da prenavljamo svoje mišljenje (12,2–3).
Leta kasneje si Malcolm še vedno vsak dan šepeta te besede in utrjuje, kdo Bog pravi, da je. V Očetovih očeh je ljubljen, čudovit in nadarjen. In takšni smo tudi mi.
— Sheridan Voysey

V razmislek

Katere besede vam padejo na um, ko se pogledate v ogledalo? Kako se razlikujejo od svetopisemskega opisa tega, kar Bog vidi v vas?
Oče, hvala, da me ljubiš, da si me obdaril in me naredil za svojega otroka. Naj tvoj Duh deluje v meni danes, da bom to resnično, globoko verjel.

Berilo

Rim 8,15–17

Ključna vrstica

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. Rim 8,16