Kraj pripadnosti

21. februar 2020
Nekaj let po tragični izgubi prvih zakoncev sta se Robbie in Sabrina zaljubila, se poročila in sestavila svoji dve družini. Zgradila sta nov dom in ga poimenovala Havilah (hebrejska beseda za »zvijanje v bolečini« in »povzročiti«). Označuje nastanek nečesa čudovitega skozi bolečino. Par pravi, da nista zgradila doma, da bi pozabila na preteklost, ampak »da bi potegnila življenje iz pepela, da bi praznovala upanje.« Zanju je to »kraj pripadanja, kraj, kjer praznujemo življenje in kjer se vsi oklepamo obljube prihodnosti.«
To je čudovita podoba našega življenja v Jezusu. On potegne naše življenje iz pepela in postane za nas kraj pripadanja. Ko ga sprejmemo, si naredi svoj dom v našem srcu (Ef 3,17). Bog nas posvoji v svojo družino po Jezusu, tako da mu pripadamo (1,5–6). Čeprav bomo šli skozi boleče trenutke, lahko uporabi celo to, da prinese dobre namene v naše življenje.
Vsak dan imamo priložnost rasti v svojem razumevanju Boga, ko uživamo v njegovi ljubezni in praznujemo, kar nam je dal. V njem je polnost življenja, ki je ne bi mogli imeti brez njega (3,19). Imamo obljubo, da bo ta odnos večno trajal. Jezus je naš kraj pripadanja, naš razlog, da praznujemo življenje, in naše upanje zdaj in za vedno.
— Anne Cetas

V razmislek

Na kakšne načine vam je Jezus spremenil življenje? Kaj pomeni za vas, da pripadate Jezusu?
Hvaležen sem, da ti pripadam, Jezus. Hvala ti za življenje upanja za zdaj in za vedno.

Berilo

Ef 3,14–21

Ključna vrstica

Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih. Ef 3,17