Ko razkošje mine

18. julij 2020
Nikoli ne moreva ponovno ujeti tega, kar je bila najina hči Melissa. Iz spomina bledijo tisti čudoviti trenutki, ko sva jo z veseljem gledala igrati srednješolsko odbojko. Včasih se je težko spomniti sramežljivega nasmeha zadovoljstva, ki je preletel njen obraz med družinskimi aktivnostmi. Njena smrt pri samo sedemnajstih letih je zastrla zaveso nad veseljem njene prisotnosti.
V knjigi Žalostinke Jeremijeve besede kažejo, da je srce lahko prebodeno. »Izginila je moja večnost [zmaga, smoter],« je rekel, »in upanje, ki je od GOSPODA« (3,18). Njegova situacija je bila zelo drugačna od vaše in moje. Oznanjal je Božjo sodbo in videl je, da je Jeruzalem poražen. Veselje je izginilo, ker se je počutil poraženega (v. 12), osamljenega (v. 14) in zapuščenega od Boga (v. 15–20).
A to ni konec njegove zgodbe. Posvetila je luč. Jeremija, obremenjen in strt, je zajecljal: »Zato imam upanje« (v. 21) – upanje, ki prihaja iz spoznanja: »Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani« (v. 22). In tukaj so besede, ki si jih moramo zapomniti, ko veselje izgine: »… njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova [dobrota] je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba« (v. 22–23).
Celo v naših najtemnejših dnevih posije Božja velika zvestoba.
— Dave Branon

V razmislek

Kako vas je Bog spodbudil, ko ste se počutili nemočne? Kako vas morda želi uporabiti, da bi spodbudili druge?
Hvala ti, Oče, da si Bog usmiljenja. Tudi če hodimo po dolini smrtne sence, bo temu sledilo jutro, ko se spomnimo tvojega usmiljenja in tvoje zvestobe.

Berilo

Žal 3,13–24

Ključna vrstica

Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo. Žal 3,22