Kako čakati

20. julij 2020
Frustriran in razočaran nad cerkvijo je sedemnajstletni Trevor začel leto dni dolgo iskanje odgovorov. A nič, kar je raziskal, ni moglo zadovoljiti njegovih hrepenenj niti odgovoriti na njegova vprašanja.
Njegovo potovanje ga je pritegnilo bliže k staršem. A še vedno je imel probleme s krščanstvom. Med nekim pogovorom je zagrenjeno vzkliknil: »Sveto pismo je polno praznih obljub.«
Še nekdo drug se je srečal z razočaranjem in stisko, ki je podžigala njegove dvome. A ko je David bežal pred sovražniki, ki so ga skušali ubiti, njegov odziv ni bil pobeg od Boga, ampak slavljenje Boga. »Tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam,« je pel (Ps 27,3).
A Davidova pesem še vedno kaže dvom. »Izkaži mi milost in me usliši« (v. 7) zveni kot človek s strahovi in vprašanji. »Ne skrivaj svojega obličja pred mano!« je prosil David. »Ne zavrzi in ne zapusti me« (v. 9).
David ni dovolil, da bi ga njegovi dvomi ohromili. Celo v dvomih je izjavil: »Verujem, da bom videl dobroto GOSPODOVO v deželi živih« (v. 13). Potem je nagovoril bralce: vas, mene in Trevorje tega sveta. »Upaj v GOSPODA, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v GOSPODA« (v. 14).
Na naša velika vprašanja ne bomo našli hitrih, preprostih odgovorov. A našli bomo – ko upamo vanj – Boga, ki mu lahko zaupamo.
— Tim Gustafson

V razmislek

Kaj storite s svojimi velikimi vprašanji? Kje ste videli odgovore »v deželi živih« (Ps 27,13) in kje še vedno čakate na odgovore?
Oče, stôpi naša srca skupaj z našimi strahovi in našo jezo.

Berilo

Ps 27,1–3.7–14

Ključna vrstica

Poslušaj, GOSPOD, moj glas, s katerim kličem, izkaži mi milost in me usliši! Ps 27,7