Kaj pride potem?

3. april 2020
Zvečer 3. aprila 1968 je dr. Martin Luther King povedal svoj zadnji govor: »Bil sem na vrhu gore.« V njem je namignil, da verjame, da ne bo več dolgo živel. Rekel je: »Pred nami je nekaj težkih dni. A zame to ni več pomembno. Ker sem bil na vrhu gore. In pogledal sem čez. Videl sem obljubljeno deželo. Morda ne bom šel tja z vami … [A] nocoj sem srečen. Nič me ne skrbi. Ne bojim se nobenega človeka. Moje oči so videle veličastje Gospodovega prihoda.« Naslednji dan so nanj izvršili atentat.
Apostol Pavel je malo pred smrtjo pisal svojemu varovancu Timoteju: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda … Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik« (2 Tim 4,6.8). Pavel je vedel, da se njegov čas na zemlji približuje koncu, tako kot je vedel dr. King. Oba sta živela izredno pomembno življenje, vendar nista nikoli izgubila izpred oči resničnega življenja pred seboj. Oba sta sprejela, kar je prišlo potem.
Tako kot onadva se tudi mi »ne [ozirajmo] na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,18).
— Remi OyedeleV RAZMISLEK: Kako razumete začasno naravo tega življenja? Kakšna je v primerjavi z življenjem, ki prihaja za tem?MISEL/
Nebeški Oče, pomagaj nam upirati oči vate in ne v težave in preizkušnje tega življenja.

Berilo

2 Tim 4,1–8

Ključna vrstica

Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod. 2 Tim 4,8