Globoke korenine
17. maj 2026
Ko si je krajinski arhitekt Douglas Kent po divjih požarih ogledoval zoglenelo sosesko, je naletel na šokantno presenečenje – drevesa, živa in zelena, tik ob stopljenih avtomobilih in požganih stavbah. Mnoga od njih so imela bujne palme in liste, obilne plodove ter močna debla in veje. Kako?
Po dveh zaporednih deževnih zimah so korenine dreves segle globoko v zemljo, da bi črpale vlago, ki so jo prenašale na veje in liste. V požaru so se izkazale za odporne. »Kar sem videl,« je dejal Kent, »je bilo, da če si imel globoke korenine, si preživel.«
Naša vera med ognjenimi preizkušnjami življenja je lahko takšna. Ko poženemo svoje duhovne korenine globoko v Kristusa in njegovo ljubezen, postanemo »kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu« (Jer 17,8).
Jeremija, ki mu ni nikoli zmanjkalo besed, je posvaril, da so tisti, ki zaupajo »v meso«, »prekleti« (v. 5). Tak mož je »kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi« (v. 5–6). Koliko bolje je zaupati v Boga! Dobro zalivani z njegovo ljubeznijo, ki nas ohranja, uspevamo tudi v težkih časih in v njem obrodimo duhovne sadove.
Po dveh zaporednih deževnih zimah so korenine dreves segle globoko v zemljo, da bi črpale vlago, ki so jo prenašale na veje in liste. V požaru so se izkazale za odporne. »Kar sem videl,« je dejal Kent, »je bilo, da če si imel globoke korenine, si preživel.«
Naša vera med ognjenimi preizkušnjami življenja je lahko takšna. Ko poženemo svoje duhovne korenine globoko v Kristusa in njegovo ljubezen, postanemo »kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu« (Jer 17,8).
Jeremija, ki mu ni nikoli zmanjkalo besed, je posvaril, da so tisti, ki zaupajo »v meso«, »prekleti« (v. 5). Tak mož je »kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi« (v. 5–6). Koliko bolje je zaupati v Boga! Dobro zalivani z njegovo ljubeznijo, ki nas ohranja, uspevamo tudi v težkih časih in v njem obrodimo duhovne sadove.
— Patricia Raybon
V razmislek
Kako globoko so vaše korenine v Jezusu? Kako mu lahko zaupate v ognjenih preizkušnjah?
Dragi Bog, ko se zdi, da svet gori okrog mene, me spomni, naj zaupam vate.