Brez moči, a ne brez molitve

Aniti Bailey je bilo toplo pri srcu, ko je dobila sporočilo o njenem sinu na družbenih omrežjih. »Danes sem pozdravljal v cerkvi in mladenič z otrokom v naročju je prišel do mene in me objel. … Za trenutek sem ostrmel, potem pa sem ga prepoznal in rekel: ›Jalen!‹ Objela sva se in malo poklepetala. Kako prijeten mladenič!« Ta človek je poznal njenega sina v njegovih uporniških dneh, ko sta se Anita in njen mož Ed počutila nemočna, da bi rešila sina pred posledicami njegovih nespametnih odločitev, ki so vodile v dvanajst let zapora.
Čeprav se je par počutil nemočno, nista bila brez molitve. Prav tako ne kralj Jozafat v 2 Krn 20. Ko ga je nadlegovalo zlobno združenje sovražnikovih sil, je sklical molitveno srečanje (v. 1–4). »O naš Bog, mar jih ne boš obsodil?« je molil. »Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo: vate so uprte naše oči!« (v. 12)
Ali ste se kdaj počutili nemočne ali kot da nimate pojma v okoliščinah, ki so bile izven vašega nadzora? Zakaj ne bi sklicali molitvenega srečanja – sami ali z drugimi? To je storil Jezus, ko se mu je bližalo križanje (Lk 22,39–44). Prostor molitve je sveto mesto, kjer nemočni ljudje izlivajo svoje prošnje našemu vsemogočnemu Bogu v imenu Jezusa.

— Arthur Jackson

V razmislek

Kaj vam preprečuje, da bi prinesli svoje težave Bogu v molitvi? Kako lahko sodelujete z drugimi v molitvi za medsebojno podporo?

Vsemogočni Bog vstajenjske moči, prosim, pomagaj mi v moji nemoči danes, ko upiram oči v Jezusa.

Vir:

Naš vsakdanji kruh