Božja drastična ljubezen

Daniel se je rodil v romunski sirotišnici. Sedem let je zapustil svojo posteljo le takrat, ko je šel na stranišče. Ko je dopolnil osem let, ga je posvojila družina iz druge države. Vedeli so za motnje navezanosti – da bi Daniel lahko imel težave pri navezovanju nanje kot starše. Daniel jim je počasi začel zaupati. Sčasoma pa je začel besneti do take mere, da so se starši med Danielovimi izbruhi bali za svojo varnost. Odločili so se za kontroverzno terapijo; naslednjih pet let niso bili nikoli ločeni od Daniela, tudi če je imel izbruh. Na trinajsti rojstni dan se je Daniel zlomil in prvič rekel svojim staršem, da jih ima zelo rad. Njegova mama je povzela to izkušnjo takole: »Ustvarjanje ljubezni ni za mehkužne in sentimentalne. Ljubezen je bojišče.«
Vsi se rodimo s spoznanjem, da nekaj ali nekdo manjka. Tako kot Daniel imamo tudi mi motnje navezanosti. A Bog je »svet tako vzljubil«, da je sprejel drastične ukrepe – »dal je svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16), in se srečal z nami na zemeljskem bojišču v tem, kar imenujemo utelešenje. »Luč je prišla na svet« (v. 19).
Bog je sprejel drastične ukrepe, da bi pokazal svojo veliko ljubezen do sveta. Do tebe. Njegovo močno, odločeno očetovsko srce bije močneje, ko od nas zasliši besede, ki so jih končno slišali Danielovi starši: »Zelo te imam rad.«

— John Blase

V razmislek

Kako ste občutili, da nekaj ali nekdo manjka? Kako se lahko odzovete na Božjo drastično ljubezen do vas?

Dragi nebeški Oče, zelo te imam rad. Hvala, da si me prvi ljubil.

Vir:

Naš vsakdanji kruh