Bog na pokopališču

16. april 2026
Nedavna smrt mojega brata – ki je s človeške perspektive umrl veliko prekmalu – je mojemu srcu prinesla preplavljajočo žalost. Smrt boli.
Žalost je večplastna. Je čustveni odziv na pomembno izgubo česarkoli ali kogarkoli, ki nam je ljub. A kako tolažeče je, da Bog stoji ob nas v različnih »pokopališčih« našega življenja.
Lazarjeva smrt v današnjem berilo kaže, kar se tipično odvija v mnogih domovih, ki so doživeli izgubo. Vse je tukaj, zapis o bolezni (Jn 11,1); obupna skrb za ozdravljenje (v. 3); razočaranje nad dozdevno neuslišano molitvijo – »Gospod, ko bi bil ti tukaj,« je rekla Marta Jezusu, »bi moj brat ne umrl« (v. 21). In dokončnost smrti: »… je Lazar že štiri dni v grobu« (v. 17). Nič več se ne da storiti!
A Jezus vpraša, kje je pokopališče (v. 34). In tukaj – na mestu najgloblje bolečine svojih prijateljic – se Jezus razjoče. Vedel je, da bo obudil Lazarja v življenje, zakaj torej solze? Verjetno je bilo več razlogov za to; pred tem pa smo izvedeli: »Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja« (v. 5). Žalost je cena ljubezni. Njuna žalost je postala njegova žalost. Ko je Jezus stal na pokopališču, se je poistovetil z zlomljenimi srci po svoji človeškosti, potem pa jima je – in nam – pokazal, da smrt ni konec.
— Catherine Campbell

V razmislek

Kaj je pred kratkim povzročilo vašo žalost? Kako vas ta slika Jezusa na pokopališču spodbuja?
Nebeški Oče, hvala, da stojiš ob meni na mestih, kjer se zdi vse izgubljeno. Pomagaj mi prepoznati, da Jezusova ljubezen do mene pomeni, da mi ni treba žalovati samemu, ne glede na vzrok moje žalosti.

Berilo

Jn 11,17–44

Ključna vrstica

Ko je Jezus videl, da joka …, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. Jn 11,33