— Winn Collier
Kdaj vas je napačna zaznava popeljala v zmedo? Kako Božja modrost ponuja boljšo pot?
Dragi Bog, potrebujem tvojo modrost. Prosim, pokaži mi pot iz zmede in v življenje.
Berilo
Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti. Prg 16,25
Ključna vrstica
Z okna v učilnici, kjer sem poučeval, se je zaslišal glasen udarec in prestrašil učence. Nato še en udarec! Ptica je z glavo naprej priletela v steklo in odskočila, le da je nato znova poletela in se spet zaletela. Kasneje sem prebral, da samo v Združenem kraljestvu vsako leto zaradi udarcev v okna umre do sto milijonov ptic. Trki se zgodijo, ko v oknu zagledajo odseve rastlinja in se poženejo za njimi, prepričane, da vidijo hrano ali material za gnezdenje. Včasih zagledajo tudi svoj odsev in mislijo, da se je treba braniti pred drugo ptico. Prepričane so, da jasno vidijo, vendar so zmedene.
Nevarno je misliti, da vedno vidimo, kaj je resnica – da imamo notranjo jasnost glede svojega življenja. Vendar trpimo zaradi smrtonosne zmede in vedno znova dokazujemo, da tudi naša najboljša modrost – prepuščena sama sebi – sčasoma obrodi bedo. Pregovori pravijo: »Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti« (16,25). Mislimo, da vidimo, kar je resnično, ampak vse prepogosto smo zmedeni. Tudi naš najizrazitejši vpogled je prepreden z napačnimi predstavami. Tudi naš najjasnejši vid je še vedno meglen, nepopoln in pogosto uničujoč.
Zato potrebujemo Božjo modrost (v. 20–21). Potrebujemo Boga, da razsvetli resnico in nas vodi v to, kar je resnično. Potrebujemo Boga, da nas popelje iz naše smrtonosne zmede v celovitost in življenje.