Oklepanje Boga
11. april 2026
Ko pišem te besede, naš pes pasme Lhasa Apso, Winston, leži zvit ob mojih nogah. Opazoval me je, ko sem se premaknil od tam, kjer sem bil – na stolu zraven njega –, do mize v jedilnici. Tistih dodatnih deset metrov je bilo preveč oddaljenih od mene.
Zadnje čase sem veliko službeno potoval in mislim, da ga je to prizadelo. Če samo namignem, da odhajam, ali uporabim besedo »iti«, je takoj na meni. Dobesedno se me oklepa.
V človeških odnosih običajno ni kompliment, če se nekdo nekoga oklepa. A v oklepanju mojega psa vidim živo sliko zaupljive odvisnosti – ki je opisana tudi v Psalmu 63.
Tukaj David naslika podobo ljubeče odvisnosti od Boga: »O Bog, moj Bog si ti,« začne v v. 2, »željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo.« V v. 4 doda: »… zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti.« Proti koncu psalma beremo: »Moja duša se te je oklepala, podpirala me je tvoja desnica« (v. 9).
Tako kot David – in mogoče celo malo tako, kot se moj pes zanaša name – se želim zanašati na Boga z vsem svojim bitjem in ga iskreno iskati. Včasih to delam. Drugič je morda moje srce hladnejše, manj zaupa. A ko se pokesam svojega šibkega nezaupanja in se vrnem k njemu, se spomnim, da me samo on napolnjuje. On je edini, ki nasičuje mojo dušo (gl. v. 6).
Zadnje čase sem veliko službeno potoval in mislim, da ga je to prizadelo. Če samo namignem, da odhajam, ali uporabim besedo »iti«, je takoj na meni. Dobesedno se me oklepa.
V človeških odnosih običajno ni kompliment, če se nekdo nekoga oklepa. A v oklepanju mojega psa vidim živo sliko zaupljive odvisnosti – ki je opisana tudi v Psalmu 63.
Tukaj David naslika podobo ljubeče odvisnosti od Boga: »O Bog, moj Bog si ti,« začne v v. 2, »željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo.« V v. 4 doda: »… zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti.« Proti koncu psalma beremo: »Moja duša se te je oklepala, podpirala me je tvoja desnica« (v. 9).
Tako kot David – in mogoče celo malo tako, kot se moj pes zanaša name – se želim zanašati na Boga z vsem svojim bitjem in ga iskreno iskati. Včasih to delam. Drugič je morda moje srce hladnejše, manj zaupa. A ko se pokesam svojega šibkega nezaupanja in se vrnem k njemu, se spomnim, da me samo on napolnjuje. On je edini, ki nasičuje mojo dušo (gl. v. 6).
— Adam R. Holz
V razmislek
Kaj vam pomaga, da doživite Božji značaj ljubečega Očeta v vsej polnosti? Kako nam zaupanje Bogu pomaga, da se zanašamo nanj?
Dragi Oče, hvala za tvojo prekipevajočo ljubezen. Prosim, pomagaj mi, da se bom zanašal nate v vsem, kar delam.