Najtemnejša dolina

Ko je Emma izgubila svojega 21-letnega sina Jamesa zaradi raka, je bilo to srce parajoče. A celo v njegovih zadnjih dneh je videla Božjo milost za njih kot družino. James je lahko umrl doma, obkrožen z družino in med obdobji zaspanosti je dvigoval roke proti nebesom, ko so molili z njim. Medicinska sestra, ki jim je bila določena tisti konec tedna, je bila njihova prijateljica iz cerkve, ki je lahko podprla Emmo kot medicinska sestra, mati in sestra v Kristusu. Predvsem pa je James umrl v spoznanju, da bo preživel večnost z Jezusom. V najtemnejših dneh so obstajali trenutki tolažbe.
Davidov najbolj znan psalm odraža to zagotovilo. Prva polovica Psalma 23 zveni kot idilično življenje z Bogom, ki skrbi zanj telesno in duhovno: »Nič mi ne manjka … mi daje ležišče … me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23,1–3). A krščanstvo nas ne zaščiti pred tragedijo in David opisuje hojo »po globeli smrtne sence« [najtemnejši dolini] (v. 4).
Najsi mi ali naši ljubljeni mirno odidemo s te zemlje ali pa pride smrt kot nasilen tat, lahko rečemo Bogu z resničnim zaupanjem: »… si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (v. 4). Čeprav je smrt strašna, ni konec, saj bomo prebivali »v hiši Gospodovi vse dni življenja« (v. 6).

— Tanya Marlow

V razmislek

Kako ste izkusili Božjo milost v temnih časih? V kakšni situaciji potrebujete Božjo tolažbo danes?

Ljubeči Bog, naš pastir in vodnik, prosim, vodi in tolaži me danes.

Vir:

Naš vsakdanji kruh