Žejni in hvaležni

Z dvema prijateljema smo želeli odkljukati eno stvar s seznama želja – pohod po Velikem kanjonu. Ko smo začeli pohod, smo se spraševali, ali imamo dovolj vode, in kmalu nam jo je zmanjkalo. Ostali smo povsem brez vode, a pred nami je bila še dolga pot. Nastopilo je hrepenenje po vodi, pomešano z molitvijo. Potem smo zavili okrog vogala in doživeli čudež. Opazili smo tri steklenice vode, zataknjene v razpoko v skali, s pripisom: »Vedel sem, da boste to potrebovali. Uživajte!« Nejeverno smo gledali drug drugega, šepetali zahvale Bogu, naredili nekaj zelo potrebnih požirkov in se odpravili na zadnji del poti. Še nikoli v življenju nisem bil tako žejen – in tako hvaležen.
Psalmist ni imel izkušnje iz Velikega kanjona, vendar je jasno, da je vedel, kako ravna jelen, ko je žejen in morda prestrašen. Jelen »hrepeni« (Ps 42,2) – beseda, ki prikliče v um žejo in lakoto do točke, ko se bojiš, da boš umrl, če se nekaj ne spremeni. Psalmist enači jelenovo stopnjo žeje s svojo željo po Bogu: »Tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog« (v. 2).
Tako kot močno potrebna voda je Bog naša pomoč, vedno navzoča. Hrepenimo po njem, ker prinaša obnovljeno moč in osvežitev za naše utrujeno življenje ter nas opremi za vse, kar prinaša dan.

— John Blase

V razmislek

Kdaj ste bili močno žejni ali lačni in prestrašeni? Zakaj bi morali hrepeneti po Božji prisotnosti?

Ljubeči Bog, hvala ti za obnovljeno moč, ki jo izkušam, ko napolnjuješ moje življenje. Odpusti mi, da iščem druge vire namesto tebe.

Vir:

Naš vsakdanji kruh