Vklesana žalost

10. maj 2022
Potem ko je dobila strašno diagnozo redkega in neozdravljivega možganskega raka, je Caroline našla obnovljeno upanje in namen, tako da je nudila edinstveno storitev; prostovoljno je fotografirala na smrt bolne otroke in njihove družine. S to storitvijo so lahko družine ujele dragocene trenutke s svojimi otroki, tako v žalosti kot v »trenutkih milosti in lepote, za katere predpostavljamo, da na teh obupnih krajih ne obstajajo.« Opazila je, da so se »v najtežjih trenutkih te družine odločile, da bodo kljub vsemu in zaradi vsega ljubile.«
Ko ujamemo resnico žalosti, je na tem nekaj neizrekljivo mogočnega – tako strašna resničnost in načini, na katere sredi tega izkusimo lepoto in upanje.
Velik del Jobove knjige je kot fotografija žalosti – iskreno ujame Jobovo potovanje skozi strašno izgubo (1,18–19). Potem ko so Jobovi prijatelji nekaj dni sedeli z njim, so se naveličali njegove žalosti in so jo omalovaževali ali razlagali kot Božjo sodbo. Vendar Job tega ni hotel sprejeti, vztrajal je pri tem, da je to, skozi kar gre, pomembno in želel si je, da bi pričevanje o svoji izkušnji »za vselej vklesal v kamen« (19,24).
V Jobovi knjigi je bilo »vklesano« – tako, da nas v naši žalosti usmerja k živemu Bogu (v. 26–27), ki nas sreča v naši bolečini in nas nosi skozi smrt v vstajenjsko življenje.
— Monica La Rose

V razmislek

Kako lahko iskreno soočenje z bolečino – namesto da se ji izogibamo – prinese ozdravljenje? Kdaj ste izkusili nepričakovano milost in lepoto v veliki žalosti?
Usmiljeni in ljubeči Bog, hvala, da si v Svetem pismu zajel Jobovo zgodbo – tako njegovo žalost kot tvojo ljubezen do njega. Pomagaj mi, da bom iskren pričevalec tistim, ki izkušajo strašno bolečino, in jim ponudil upanje, ki ga daješ ti.

Berilo

Job 19,19–27

Ključna vrstica

O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincemza vselej vklesal v kamen! Job 19,23–24