Stara lončena posoda

Z leti sem zbral številne stare lončene posode. Moja najljubša je bila izkopana z mesta, ki je obstajalo v Abrahamovem času. To je vsaj ena stvar v našem domu, ki je starejša od mene! Ni veliko videti, saj je polna madežev, razpokana, okrušena in potrebna dobrega drgnjenja. Obdržal sem jo, saj me spominja, da sem samo človek, narejen iz blata. Čeprav sem krhek in slaboten, nosim neizmerno dragocen zaklad – Jezusa. »Ta zaklad [Jezusa] pa imamo v lončenih posodah« (2 Kor 4,7).
Pavel nadaljuje: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni« (v. 8–9). Pritiskajo na nas, preganjajo nas, ob tla nas mečejo. To so pritiski, ki jih mora prenesti posoda. Nismo utesnjeni, najdemo pot, nismo zapuščeni, nismo uničeni. To so posledice Jezusove moči v nas, ki temu nasprotuje.
»Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, …« (v. 10). To je drža, ki je bila značilna za Jezusa, ki je vsak dan umrl sebi. In to je drža, ki je lahko značilna za nas – pripravljenost, da umremo lastnemu prizadevanju, da zaupamo edino v zadostnost tistega, ki živi v nas.
»… da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (v. 10). To je rezultat, Jezusova lepota, vidna v stari lončeni posodi.

— David H. Roper

V razmislek

Kako lahko zadostite zahtevam do vas? Od kod prihaja vaša moč?

Bog, sem slaboten in krhek. Hvala, da živiš v meni. Želim, da se vidiš ti in tvoja moč.

Vir:

Naš vsakdanji kruh