»Priraščen jezik« v molitvi

6. marec 2022
Ko je šel moj mali bratec na operacijo, sem bila zaskrbljena. Mama mi je razložila, da je »priraščen jezik« (ankiloglosija) stanje, s katerim se je rodil in bi brez pomoči sčasoma oviralo njegovo sposobnost hranjenja in kasneje govorjenja. Danes uporabljamo izraz »priraščen jezik« za opis stanja, ko ne najdemo besed ali smo preveč sramežljivi, da bi govorili.
Včasih imamo »priraščen jezik« v molitvi, ko ne vemo, kaj bi rekli. Naš jezik se zaplete v duhovne klišeje in ponavljajoče se besedne zveze. Svoja čustva usmerjamo proti nebesom in se sprašujemo, ali bodo dosegla Božja ušesa. Naše misli švigajo po neosredotočenih poteh.
Apostol Pavel je v pismu rimskim vernikom v prvem stoletju napisal, kaj storiti, ko se borimo s tem, kako moliti. Povabil nas je, naj poiščemo pomoč od Svetega Duha. »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,26). »Pomoč« v tem primeru pomeni nositi težko breme. »Neizrekljivi vzdihi« pa kažejo posredujočo prisotnost, ko Duh prenaša naše potrebe k Bogu.
Ko imamo »priraščen jezik« v molitvi, nam Božji Duh pomaga oblikovati našo zmedo, bolečino in odsotnost v popolno molitev, ki se giblje iz našega srca v Božja ušesa. Posluša in odgovarja in nam prinaša točno tako tolažbo, za katero morda nismo vedeli, da jo potrebujemo, dokler ga ne prosimo, naj moli za nas.
— Elisa Morgan

V razmislek

Kdaj niste vedeli, kaj ali kako naj molite? Kako vam je Bog pomagal skozi to situacijo?
Dragi Bog, hvala ti za pomoč tvojega Duha, ko ne vem, kako naj molim.

Berilo

Rim 8,22–27

Ključna vrstica

Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. Rim 8,26