Nikoli pozno

Kot tuj obiskovalec majhnega zahodnoafriškega mesta je moj pastor poskrbel, da je prišel pravočasno na nedeljsko bogoslužje ob 10. uri zjutraj. V cerkvi pa je ugotovil, da je prazna. Zato je čakal. Eno uro. Dve uri. Končno se je, približno ob 12.30, ko je lokalni pastor prišel po dolgi hoji in so mu sledili člani pevskega zbora in prijazni meščani, bogoslužje pričelo »ob polnosti časa«, kot je moj pastor kasneje rekel. »Duh nas je pričakal in Bog ni zamujal.« Moj pastor je razumel, da je kultura tam drugačna iz dobrih razlogov.
Čas se zdi relativen, a Božjo popolno, pravočasno naravo potrjuje celo Sveto pismo. Potem ko je Lazar zbolel in umrl, je Jezus prišel štiri dni kasneje, Lazarjevi sestri pa sta spraševali zakaj. »Gospod,« je Marta rekla Jezusu, »ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl« (Jn 11,21). Morda mislimo enako in se sprašujemo, zakaj Bog ne pohiti, da bi rešil naše probleme. A bolje je čakati po veri na njegove odgovore in moč.
Kot je napisal teolog Howard Thurman: »Čakamo, naš Oče, dokler nekaj tvoje moči ne postane naša moč, nekaj tvojega srca naše srce in nekaj tvojega odpuščanja naše odpuščanje. Čakamo, o Bog, čakamo.« Potem smo, tako kot pri Lazarju, ob Božjem odzivu čudežno blagoslovljeni po tem, kar navsezadnje ni bila zamuda.

— Patricia Raybon

V razmislek

Na kaj čakate, da bo Bog storil ali priskrbel za vas? Kako lahko čakate po veri?

Čakam nate, Oče. Daj mi svojo moč in zvesto upanje, ko čakam.

Vir:

Naš vsakdanji kruh