Ne tako

16. april 2022
»Želel bi si, da ne bi bilo tako,« je tožil mož, ki je imel govor na pogrebu prijatelja, ki je umrl mlad. Njegove besede so izrazile bridkost ob večnem človekovem joku srca. Smrt nas vse osupne in nam pusti brazgotine. Hrepenimo po tem, da bi izničili, česar ne moremo izničiti.
Hrepenenje, »da ne bi bilo tako«, morda dobro opiše, kako so se Jezusovi učenci počutili po njegovi smrti. Evangeliji povedo malo o tistih strašnih urah, a zapišejo dejanja nekaterih zvestih prijateljev.
Jožef, verski voditelj, ki je na skrivaj verjel v Jezusa (gl. Jn 19,38), je nenadoma zbral pogum, da prosi Pilata za Jezusovo truplo (Lk 23,52). Za trenutek pomislite, kaj bi bilo potrebno za odstranitev trupla s strašnega mesta križanja in nežno pripravo na pokop (v. 53). Prav tako pomislite na predanost in pogum žena, ki so ostale z Jezusom vsak korak poti, vse do groba (v. 55). Iz oči v oči s smrtjo – neumrljiva ljubezen!
Ti učenci niso pričakovali vstajenja; sprijaznili so se z žalostjo. Poglavje se konča brez upanja, samo z žalostnim: »Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro [za balzamiranje Jezusovega telesa]. V soboto pa so po zapovedi počivale« (v. 56).
Niso vedele, da sobotni premor pripravlja teren za najbolj dramatičen prizor v zgodovini. Jezus bo kmalu storil nekaj nepredstavljivega. Naredil bo, »da ne bo tako.«
— Tim Gustafson

V razmislek

Kam se obrnete po tolažbo, ko se zgodi najhujše? Kako živite v skladu z dejstvom, da je vstajenje resnično?
Danes, Oče, se ustavljam in se spominjam, kako je moralo biti tisti dan med križanjem tvojega Sina in njegovim vstajenjem. Tako sem hvaležen, da je razveljavil prekletstvo greha zame.

Berilo

Lk 23,49–56

Ključna vrstica

Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Lk 23,49