Dediščine si ne prislužimo

31. marec 2020
»Hvala za večerjo, očka,« sem rekla, ko sem odložila prtiček na mizo v restavraciji. Bila sem doma med univerzitetnimi počitnicami in ker sem bila nekaj časa zdoma, se mi je zdelo nenavadno, da moji starši plačajo zame. »Ni za kaj, Julie,« je odgovoril oče, »ampak ni se mi treba ves čas zahvaljevati za vse. Vem, da si bila na svojem, ampak še vedno si moja hči in del družine.« Nasmehnila sem se. »Hvala, očka.«
V svoji družini nisem storila ničesar, da bi si zaslužila ljubezen staršev ali to, kar delajo zame. Ampak očetova pripomba me spominja na to, da prav tako nisem storila ničesar, da bi si zaslužila biti v Božji družini.
V Pismu Efežanom Pavel pove svojim bralcem, da jih je Bog izbral, »da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (1,4) oziroma da bi bili brezmadežni pred njim (5,25–27). Vendar je to mogoče samo po Jezusu, v katerem imamo »odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti« (1,7). Ni nam treba zaslužiti Božje milosti, odpuščanja ali vstopa v njegovo družino. Preprosto sprejmemo njegov brezplačni dar.
Ko predamo svoje življenje Jezusu, postanemo Božji otroci, kar pomeni, da prejmemo večno življenje in imamo dediščino, ki nas čaka v nebesih. Slavimo Boga, da nam je dal tako čudovito darilo!
— Julie SchwabV RAZMISLEK: Na kakšne načine se vam zdi, da čutite ali ravnate, kot da bi morali zaslužiti Božjo ljubezen? Kako lahko živite v svobodi njegove ljubezni?MISEL/
Zvesti Bog, hvala, da si brezplačno dal svojega Sina, da sem lahko del tvoje družine. Pomagaj mi častiti tebe v vsem, kar si storil zame.

Berilo

Ef 1,3–14

Ključna vrstica

Vnaprej [nas je] določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje. Ef 1,5