Pridiga (Primož Kumin, kaplan)

Posebno, tematsko bogoslužje: Kje je Bog v času bolezni?
26. julij, 2020
Posebno tematsko bogoslužje: Začetek šolskega leta
30. avgust, 2020

Pridiga (Primož Kumin, kaplan)

Dragi bratje in sestre v Jezusu Kristusu! Današnjo 11. nedeljo po Sveti Trojici bomo posvetili razmišljanju o priliki, ki nam opisuje zgodbo o farizeju in cestninarju. Oba sta bila v templju, kjer sta molila in govorila z Bogom. Pozorni bomo na to, na koga sta oba polagala svoje zaupanje, koga sta zaničevala, kaj sta govorila. Na podlagi izrečenih besed Jezus na koncu izreče, kakšne bodo posledice teh dveh razmišljanj.
Prebrano besedilo govori o vprašanju lastne pravičnosti pred Bogom. Kakor so imeli ljudje s vprašanjem pravičnosti izzive takrat v Jezusovem času, jih imamo tudi mi danes. Zato je ta prebrana prilika iz Lukovega evangelija danes še kako aktualna . Lk začne 18, 9 z naslednjimi besedami: Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko. Prilika je ena izmed najpreprostejših oblik pripovedi, ki je zapisana v prozi ali verzih. Lahko je izmišljena ali resnična pripoved iz vsakdanjega življenja, ter podaja nek moralni nauk. Nauk največkrat ni izražen z besedami, je prikrit, vendar je običajno zelo očiten in se ga z lahkoto da razbrati. Običajno najprej prikaže okvir dogajanja, kjer so predstavljene osebe in okoliščine, sledi en preprost dogodek brez nebistvenih podrobnosti ali okoliščin, ki vsebuje moralno dilemo, nazadnje pa so predstavljene posledice dogajanja. Jezus je učil ljudi na razne načine: tako, da je ozdravljal, obujal od mrtvih, prav tako pa se je posluževal govorov, prilik,… Prilike je Jezus pripovedoval svojim učencem, da bi jim pomagal bolje razumeti, kdo je Bog. V zgodbah je Jezus uporabil prispodobe iz vsakdanjega življenja ljudi tistega časa. Vendar prilike nikakor niso nekakšne zgodbice za lahko noč! Ljudem, ki jih poslušajo, prebirajo, pojasnjujejo precej zapletene reči. Spodbujajo nas k razmišljanju o nečem globljem. Prilike nas vabijo na pot: najpomembnejše je namreč spoznanje, da je v vsaki zgodbi, ki jo pripoveduje Jezus, nekaj nas, nekaj drugih in veliko Boga.
Razmislimo zdaj o dveh glavnih osebah, ki nastopata v današnji priliki. Najprej si oglejmo farizeja. Farizeji so se od navadnega ljudstva ločili s svojimi lastnimi predpisi in navadami, ime farizej pomeni ločenec. Niso bili duhovniki, temveč so izhajali iz vseh plasti ljudstva, njihovi voditelji so se imenovali pismouku. Bili so poznavalci postave. Ko govorimo o postavi govorimo o Mojzesovem Peteroknjižju in spisih prerokov. O nekem farizeju v v.11 preberemo: Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim. Farizej se Bogu ne zahvaljuje, da bi ga hvalil in vstopil v občestvo, v stik z njim, temveč zato da bi hvalil sebe in se ločil od drugih. Ne zaupa v Boga, temveč v sebe. V tej molitvi farizej uporabi Boga zato, da bi izrazil lastni jaz. Lahko rečemo, da povzdigne sebe na mesto, ki pripada Bogu. Če tudi mi danes v molitvi govorimo oz. čutimo, da smo boljši od drugega, smo še vedno zelo daleč od Boga. Ko tako molimo v svojem srcu trdimo, da ne želimo biti odvisno od nikogar, tudi od Boga ne. Ne potrebujem Boga in od njega ne pričakujem ničesar in od njega si ne pustim, da bi mi karkoli govoril oz. da bi bil od njega odvisen. Na podlagi česa ima farizej tako mnenje o sebi? Tako mnenje ima farizej o sebi zato, ker izpolnjuje postavo. Postava je merilo naše pravičnosti in opravičenosti pred Bogom. V postavi npr. 3Mz je zapovedan post enkrat na leto, na dan pokore. Farizej iz današnjega teksta pa je tako pravičen, da se posti dvakrat na teden. Postil se je, da bi se pokoril za grehe drugih. Poleg tega, da se posti pa daje še desetino od vsega kar dobi. Rečemo lahko, kako dober je! Kaj naredi narobe? Narobe je to, da so bili darovi, ki jih je farizej prejel uporabljeni za lastno hvalo in ne za hvalo Očeta, hkrati pa zaničuje druge brate, namesto da bi jih ljubil. Napačno je, da sebe hvalimo in druge zaničujemo. V naši priliki farizej zaničuje cestninarja.
Cestninarji so v tistem času pobirali davke za judovskega okupatorja (to območje je bilo v tistem času pod Rimsko oblastjo). Te ljudi so drugi judje smatrali za izdajalce svojega ljudstva ali za sovražnike. Ljudje takrat niso mogli točno vedeti, koliko davka bodo plačali, kajti cestninarji so si polnili žepe s presežkom, ki so ga pridobili od preplačanih davkov. Ne glede na njihovo nepriljubljenost, pa Jezus v tej priliki o cestninarju pove naslednje: Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku! Cestninar spozna, kako daleč je od Boga, ki ga čuti v sebi. Gledal je v tla, zavedajoče se svojega lastnega greha pred Bogom. Hkrati pa se je tolkel po prsih, kar pomeni skesanost. Ker cestninar spozna svojo grešnost prosi Boga, da naj mu bo milostljiv. Postal je ponižen in je pripravljen izprazniti sebe, da bi se lahko napolnil z Bogom. S to ponižnostjo mislim na središče celotne človekove osebe, ki je odprta za Boga. Ko govorimo o ponižnosti ne mislimo na to, da bi bili nezmožni biti gospodarji svojega življenja, temveč je ponižen človek tisti, ki se zaveda svoje popolne odvisnosti od Boga. Pri tem ne mislim na materialne dobrine, temveč na bistveno potrebo človeka po Bogu. Zdaj lahko razumemo besede apostola Pavla, ko v 2Kor 12,10 pravi: Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. Lahko bi dodali: ne močan v sebi, temveč v Bogu.
Na koncu prilike pa Jezus pove sodbo, ki se glasi: Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Ta, torej cestninar bo šel domov opravičen, kajti njegova vera izhaja iz njegove ponižnosti. Farizej svojo zvišenost najde v izpolnjevanju postave, cestninar pa spozna svojo ponižnost v veri v Boga, kar je tudi osrednjo sporočilo evangelijev. Kaj je razlika med postavo in evangelijem? Postava je zapisana v človeško srce, evangelij pa je bil razodet po Jezusu in Božji besedi. Postava vsebuje zapovedi, ki jih moramo narediti, kako se moramo obnašati. Evangelij razodeva kaj je Bog storil za nas in še vedno dela za naše odrešenje. Postava obljublja večno življenje, če se bomo po njej ravnali. Evangelij oznanja in nam obljublja, da je večno življenje zastonjski Božji dar. Evangelij bi lahko poimenovali kar ogledalo, ker nam pokaže, kdo v resnici smo. Če nam ogledalo kaže grd, čemeren obraz, … za tako stanje ne smemo kriviti ogledala. Prav tako je z evangelijem. V kolikor nam evangelij pokaže, da smo grešni, nepopolni moramo to v ponižnosti sprejeti in nekaj spremeniti.
Draga gmajna, preden končam bi vas vzpodbudil, da premislite o naslednjem vprašanju. Vprašanje se glasi: Kakšno vero bo našel Jezus pri nas? Če bo naša vera slonela na postavi, kateri je zaupal farizej, tako da se bomo hvalili s svojimi deli, potem Jezus te vere pri nas ne bo našel. To vero bo Jezus našel le, če bomo tako, kot cestninar svojo vero izpovedali v molitvi, ki izvira iz ponižnosti do Boga in sočloveka. Amen.

Molimo: Dragi nebeški Oče, ti sam nas spominjaš, da naše religiozne navade niso vredne nič, če jih uporabimo zato, da dajemo na križ sebe in ne tebe. Prosimo te, pomagaj nam, da bomo do tebe stopili v kesanju in ponižnosti, da bomo pripravljeni sprejeti tvojo ljubezen in se obrniti nazaj k tebi. Sprejmi nas kot brate in sestre v Jezusu Kristusu. Amen.