Naše zaupanje v Boga (Judit Andrejek)

Moč križa – Selah (od doma)
14. april, 2020
Otvoritev motoristične sezone 2020
28. maj, 2020

Naše zaupanje v Boga (Judit Andrejek)

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne.
(SSP Rimljanom, 5, 1-6)

Drage sestre in bratje v Jezusu Kristusu!

Božja beseda nas tudi danes ponovno zaustavi. Postavi nas še pred eno dejstvo, postavi pred Boga, ko nam da zelo dobro vedeti, zakaj smo praznovali Božič, zakaj se je zgodil in zakaj smo kristjani tudi letos praznovali Veliko noč. Oziroma, če povem bolj natančno. Zakaj moramo tudi drugim povedati, to, kar se je zgodilo na praznik Velike noči.
Saj bo drugače, žal spet ostalo samo pri prazniku kuhane šunke ter pobarvanih jajc in hrena.
V teh vrsticah, je torej že podana in nakazana smer in cilj Velike noči. Takole pravi v 6 vrstici: Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. In kdaj je bil določen ta čas. Za nas že takrat, pred več 2000 leti, ko mi še nismo živeli. Zakaj?
Mnogi so videli in vidijo tudi še danes Jezusa kot preroka, pa kot filozofa svojega časa, pa kot učitelja duhovnosti, nekateri kot revolucionarja, cerkveni dogmatiki kot Boga in človeka v eni osebi. Nekateri kot brata, kot tistega, ki je preživel in pretrpel vse tisto, kar preživi in pretrpi skorajda vsak človek v svojem bivanju. Pogledov povezanih z Jezusom je mnogo. Vsak ga na nek način doživlja, kot mu je to dano. Kajti s kateregakoli zornega kota se ozremo na Jezusa in na njegovo življenje in verovanje, vidimo, da imamo pred sabo enega preprostega človeka, ki je zmeren, moder in živi ter dela tisto, kar mu narekuje beseda, ali povedano lepše, kar ga uči beseda »Očeta v nebesih«.
Ker je bila takšna Božja volja in mi v to tudi zaupamo, ker še vedno traja. To pomeni, da preden mi ljudje začnemo s kom sklepati prijateljstvo, prej radi preverimo vse informacije. Želimo izvedeti čim več. Nekaj časa, smo prek socialnih, internetnih omrežij, brez premisleka vsakemu, ki nas je hotel dodati za prijatelja, to tudi potrdili. Celo tekmovali smo, kdo bo imel več prijateljev. Danes pa, predem komu potrdimo prijateljstvo, vsak vsaj za trenutek pogleda, kdo želi biti prijatelj, ali pa vsaj pogledamo, s kom, si je že prijatelj. Nekako, moramo prej malo premisliti, ali se nam to splača, ali je to dobra naložba, ali oseba res obstaja in tako naprej. Nekako, vse naredimo s premislekom.
Kaj pa vidimo pri Bogu? Kako deluje On?
Apostol Pavel pravi, da nas je Božja ljubezen prehitela. Še, ko smo bili grešniki, nas je Bog ljubil. Mi se še nismo rodili, niti ga še – Boga – nismo iskali, nas je Bog že ljubil in se za nas tudi daroval. Enostavno povedano, da nas je ON iskal. Ko smo kričali, naj bo križan, je vedel, da ga bomo potrebovali in zaradi tega, je za nas tudi umrl, saj je Kristus za nas edina pot, ki pelje v življenje, On je edini, ki lahko postavi življenje nazaj na pravo mesto in mu podeli pravi smisel.
Zato pa je današnja Božja beseda iz Pisma Rimljanom pričevanje temu, da je Božja milost, v Gospodu Jezusu Kristusu dovolj za vse in v vsaki situaciji življenja: ali v padcu, ali v globini, ali v težavah ali v veselju. Verujoč človek, predvsem takrat, ko živi težke čase teme, žalosti, pogube in globokih ran, alkohola, droge, odvisnosti, zelo dobro ve, da ga v tej situaciji propada, tiho spremlja Božja ljubezen in milost. Daje se pot rešitve, kakor pravi tudi Jezus, da tistih, ki mu jih je zaupal Bog in hodijo z njim, teh ne bodo iztrgali iz njegovih rok.
Bog je tako poskrbel za naše opravičenje, da se izpod mnogih bremen osvobodimo po Jezusu Kristusu, na drugi strani pa za naše posvečenje, kar pomeni, da nas zaradi naših napak in nepopolnosti, te stvari ne odtrgajo od Gospoda. Torej, da smo Kristusovi učenci, nas sprejme za svoje in to tudi ostanemo.
Če želimo doseči nek velik, pomemben rezultat, so pri tem potrebni napori, odrekanja, čas in seveda trdo delo. Z uspehom je povezana visoka cena. Če nas doletijo kakšne stiske ali preizkušnje? Ko težko najdemo ali vidimo pot, kako naprej? V takšnih situacijah vedno razmišljamo samo o tem, da so to tragedije, ki nas odvračajo od Boga. Zakaj Bog to dopušča? Zakaj mu je vseeno, kaj se dogaja z nami?
In ravno v tem, če iščemo in občutimo Božjo navzočo pomoč, začnemo vanj še bolj zaupati. Kajti vera ravno največkrat govori o našem zaupanju v Boga. Gledam na Jezusa in verjamem, da v tej situacijo On potuje pred mano.
Urednica ene tedenske časopisne priloge je v svojem uvodniku zapisala, da si bo privoščila v letošnjem postnem času mentalen post. Ne seveda mentalen na tak način, da bo nedovzetna sploh do vsega dogajanja ali da bo sploh prenehala misliti, temveč je povedala, da bo enostavno poskušala biti gluha in slepa za vse prazne obljube, za vse nepravilnosti in za vse politične spletke ter preigravanja. Seveda je to lažje zapisati, kajti papir vse prenese, kot radi pravimo, kot pa tudi uresničevati.
A na nek način bo morda to sestre in bratje tista prava izbira za vse nas. Morda bo tudi naše življenje predvsem mirnejše in nasploh manj stresno, če bomo vsaj malo manj dovzetni do vseh nepravilnosti in do vseh krivic, ki se delajo nam malim ljudem v trenutnem času. Morda bo dobro, da jih bomo zaobšli in se zato osredotočili še bolj vneto na lastno poštenost in delavnost. Na nek način je tako v svojem okolju delal tudi Jezus. Učim, govorim in delam, torej zavzemam se za tisto, kar je božjega, je povedal Jezus ljudem svojega časa. Ne zanimajo me torej, če povemo moderno, neke akcijske ponudbe in instant rešitve, temveč se dolgoročno zavzemam za dobro, plemenito, pravo, božjo stvar.