Kaj je slavljenje? (David Kisilak)
31. marec, 2020
Velikonočna poslanica škofa Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji, mag. Leona Novaka
9. april, 2020

Pomen križa

Prevod za interno uporabo iz knjige Through the Bible – Through the year (Skozi Biblijo – Skozi leto), avtorja John Stotta.

Pomen križa

Skozi naslednje dni bomo poglobljeno razmišljali o pomenu Kristusove smrti. Njegova smrt ni enoznačna oziroma enopomenska. Prav nasprotno; križ je kot diamant z mnogo stranicami. Iz tega bomo skušali najti polno in uravnoteženo razumevanje pomena Jezusove smrti.

 

Središčnost križa – Petek, 3. 4. 2020

»Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.« 1 Korinčanom 2,2

Vsakega, ki prvič raziskuje krščansko vero, takoj preseneti poudarek na Kristusovi smrti; še posebej, če pogleda, koliko prostora evangelisti namenijo opisu Jezusovega zadnjega tedna življenja.

Evangelisti so se tega poudarka naučili od Jezusa. Kristus je ob treh ločenih priložnostih govoril o svoji smrti, rekoč: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo … umorili …« (Mr 8,31). Učil jih je, da se to mora zgoditi, saj je bilo o tem prerokovano v starozaveznih spisih. Jezus je o svoji smrti govoril tudi kot o »svoji uri«; za to uro je namreč prišel na svet. Sprva je govoril, da ta ura še ni prišla, naposled pa je le rekel, »da je ura prišla.«

Morda najbolj zanimivo pa je, da je Jezus še posebej poučil učence, kako želi, da se ga spominjajo. Svojim učencem je naročil, da naj vzamejo kruh, ga razlomijo in ga jedo v spomin na to, da se je Njegovo telo dalo zanje in tudi za nas. Nato naj vzamejo kelih in pijejo vino v spomin na to, da je za njih kakor tudi za vse nas tekla njegova kri. Iz obeh elementov poslednje večerje je govorila smrt. Simbolika ne more biti bolj očitna. Kako je Jezus želel, da se ga spominjajo? Ne po primerih učenja, ne po besedah ali dejanjih, ne po svojem živem telesu, ampak po darovanem telesu in preliti krvi v smrti.

Cerkev si je torej pravilno izbrala simboliko za krščansko vero. Lahko bi izbrala kateregakoli izmed naslednjih simbolov: jasli – učlovečenje; tesarjevo klop – govori o pomenu dela; brisačo – simbol ponižnega služenja, itd. Izbran je bil križ.

Izbira križa kot glavnega simbola krščanstva je bila še toliko bolj izjemna, ker je bil v grško – rimskem svetu križ objekt sramu. Kako se je torej apostol Pavel lahko hvalil s križem? Na to vprašanje bomo v tem času iskali odgovor.

Preberite 1 Pismo Korinčanom 1, 17-25. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

Jezus kot zgled – Sobota, 4. 4. 2020

»Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.« 1 Petrovo pismo 2,21

Ko je Peter spoznal Jezusa kot Mesijo, je Jezus začel učiti svoje učence, da mora trpeti. Peter se s tem ni strinjal. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« ga je grajal. Ko pa je Peter kakšnih trideset let pozneje zapisal zgornji svetopisemski odlomek, je bil zanj križ nepogrešljiv.

Spomnimo se zgodovinskega ozadja Petrovih pisem. Krščanstvo je bilo v tistem času še vedno prepovedana religija in nevrotični cesar Neron je javno izražal svoje sovraštvo do kristjanov. Preganjanje je bilo nekaj vsakdanjega. Peter je bil še posebej v skrbeh za krščanske sužnje v nevernih domovih. Učil jih je, da morajo trpljenje potrpežljivo prenašati. Zakaj? Ker je trpljenje del njihove krščanske poklicanosti. Zakaj? Ker je tudi Jezus, čeprav je bil brez greha, trpel za nas, brez, da bi se branil. Tako nam je pustil zgled, ki mu moramo slediti.

Grška beseda za zgled, ki je uporabljena v zgornji vrstici je edinstvena v Novi zavezi. Prikazuje učiteljevo knjigo, po kateri se učenci učijo pisati s prepisovanjem črk. Peter nas torej kliče, da naj sledimo zgledu, prepisujemo Jezusa, ko sledimo Njegovim stopinjam. To je ganljiv klic izpod Petrovega peresa, saj se spomnimo njegovih ponosnih besed, da bo Jezusu sledil v zapor in smrt, če bo to potrebno. V času Jezusovega sojenja in križanja pa mu je sledil le iz daljave. Zdaj pa je Peter pripravljen slediti klicu križa in ponižno prenašati nepravično trpljenje.

Postavi pa se vprašanje: če se uklonimo nepravičnemu trpljenju, ali potem še ostaja prostor za pravico? Naj dovolimo nepravičnikom, da stopajo po nas in s tem spodbujamo nepravičnost? Ne. Peter nam v 2, 23 ponudi odgovor.  Pravi nam, da Jezus ni vračal sramotenja in ni grozil, temveč je »vse prepuščal njemu, ki sodi pravično.« Drugače povedano, k ponižni poslušnosti smo poklicani, saj maščevanje oziroma kaznovanje ni naša naloga. To je odgovornost sodišča in pozneje Pravičnega sodnika na sodni dan. Ljubezen in pravičnost torej nista nezdružljivi, ampak se dopolnjujeta, kar vidimo v Jezusovem zgledu.

Preberite 1 Petrovo pismo 2, 18-23. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

V nedeljo, 5. 4. 2020, torej na Cvetno nedeljo spremljajte prenos bogoslužja na Facebook strani ECOMS ob 10:00.

 

Odkupitev za greh – Ponedeljek, 6. 4. 2020

 »Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu.« 1 Petrovo pismo 3,18

Zgornja vrstica nam pove pomemben razlog za Jezusovo smrt. Prebrali smo že, da je umrl kot mučenec zaradi svoje božanske narave ter kot zgled ponižnega trpljenja. Zdaj pa je čas, da poglobljeno razmislimo o pomenu in namenu križa.

Prvič, Jezus je umrl, da nas pripelje k Bogu. Za tem stoji hipoteza oziroma trditev, da smo ločeni od Boga in potrebujemo nekoga, da nas pripelje k Njemu. Tako tudi je; vsi naši občutki odtujenosti, ločenosti in domotožja imajo svoj vir v naši odtujenosti od Boga. Odtujenost je nastopila zaradi greha. Izaija je lepo povedal: »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili Njegovo obličje« (Iz 59,2). Kaj je torej naredil Jezus, da bi popravil nastalo situacijo?

Drugič, Kristus je trpel za naše grehe, pravični za krivične. Da bi to bolje razumeli, se spomnimo, da sta greh in smrt prikovana en na drugega kot prestopek in njegova pravična kazen od začetka do konca Svetega pisma. »Plačilo za greh je namreč smrt« (Rim 6,23). Jezus sam ni grešil in ni potreboval odkupitve od greha. Torej, če je umrl za grehe, so to morali biti naši grehi. S Petrovimi besedami: »Umrl je za grehe, … pravični za krivične« (1 Pet 3,18), nedolžen za krive. Jezus je torej umrl kot nadomestilo, odkupitev. Mi smo tisti, ki smo zaslužili smrt, Jezus pa je umrl namesto nas. Ker je On prevzel naše mesto, nosil naš greh in umrl našo smrt, je nam lahko odpuščeno.

Tretjič, Jezus je trpel zaradi grehov, enkrat za vselej. Te besede izražajo absolutno dokončnost tega, kar je Jezus storil za nas na križu. Ker je v polnosti plačal kazen za naš greh, je lahko na križu zavpil: »Dopolnjeno je.« Kaj moramo torej narediti mi? Ničesar! Popolnoma ničesar ne moremo dodati Kristusovi smrti. Le zahvalimo se za to, kar je Jezus naredil in počivamo v Njegovem dokončnem in dokončanem delu.

Preberite Hebrejcem 9, 23-28. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

Razodetje ljubezni – Torek, 7. 4. 2020

»Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« Rimljanom 5,8

Kako lahko verjamemo v Božjo ljubezen, ko pa je navidez toliko dokazov, ki ji nasprotujejo? Apostol Pavel v Rimljanom 5 predstavi dva pomembna razloga, zakaj naj verjamemo, da nas Bog ljubi.

Prvi razlog je tale: »…ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Drugi razlog je: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8).

Kako lahko torej še dvomimo v Božjo ljubezen? Težave in tragedije življenja nas lahko presenetijo, a vendar je Bog svojo ljubezen do nas izkazal v smrti Svojega Sina; svojo ljubezen do nas je izlil v daru Svetega Duha. V Božjo ljubezen torej verjamemo objektivno, na podlagi zgodovinskih dejstev in subjektivno, na podlagi lastnih izkušenj z Bogom. Združitev zgodovinskega dela Jezusa Kristusa na križu in aktualnega delovanja Svetega Duha v našem srcu je ena izmed najbolj dobrodejnih značilnosti evangelija.

Sveto pismo nas torej ne reši trpljenja, daje pa nam drugačno perspektivo. Ko trpimo, se povzpnemo na Golgoto in od tam z drugačno perspektivo zremo na naše težave.

Težave torej niso neznosne zaradi bolečin, ki jih prinašajo, temveč zaradi občutka, da Bogu ni mar. Predstavljamo si, da Bog počiva na svojem nebeškem prestolu in se ne ozira na trpljenje sveta. To pa je pravzaprav klevetniška, sramotilna karikatura Boga, ki jo podoba križa popolnoma uniči. Bog ne sedi na udobnem prestolu, temveč visi na križu. Bog, ki dopusti trpljenje, je tudi sam trpel v Jezusu Jezusu, in še danes trpi z nami. Vprašanje človekovega trpljenja torej še vedno ostaja, vendar preko tega lahko vedno postavimo simbol križa.

Preberite Rimljanom 8,28-39. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

Zmaga zaradi križa – Sreda, 8. 4. 2020

»Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta« (Raz 12,11).

Nove zaveze se ne da brati brez zavedanja radostne gotovosti, ki jo prežema. Le ta predstavlja olajšanje v nasprotju s suhoparnostjo religije, ki se danes predstavlja kot krščanstvo. Zmaga, zmagoslavje, osvojitev – to je bilo besedišče prvih sledilcev Jezusa. Zmagoslavje so pripisovali križu.

Sodobni opazovalec, ki bi opazoval Jezusovo smrt na križu, bi z osuplo nezaupljivostjo poslušal, da je Križani bil zmagovalec.

Poglej ga vendar; raztegnjenega na križu, oropanega svobode, pritrjenega in nemočnega. To izgleda kot popoln poraz.

Kristjani pravimo, da je realnost v tem primeru nasprotna videzu. Kar je bila na prvi pogled zmaga zla nad dobroto, je bil v resnici poraz zla. Čeprav navidez premagan, se je Jezus bojeval in je zmagal. Žrtev je bila zmagovalec in križ je postal prestol, iz katerega Jezus vlada svetu.

Apostol Pavel z živimi podobami opisuje, kako so sile zla obkolile križ ter križanega, vendar jih je premagal. Izbojeval je bitko na križu, razorožil je vladarstva ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi (Kološanom 2,15). Ne vemo natančno, na kakšen način se je bila ta vesoljna bitka. Vemo pa, da se je Jezus uspešno uprl skušnjavi, da bi se izognil križu, da bi se maščeval ali uporabil zemeljske sile. Ostal je neomadeževan.

Bistvo zmage na križu, v kateri so se veselili grški in latinski krščanski pisci, so nekateri srednjeveški pisci izgubili, a so jo reformatorji ponovno odkrili. A vendar ne smemo narediti niti nasprotne napake, kjer bi poudarjali zgolj zmago, na račun cene odkupitve in razodetja.

Preberite Razodetje 12,1-12. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

Križ in trpljenje – Četrtek, 9. 4. 2020

»…da bi spoznal njega … ter delež pri njegovem trpljenju…« (Filipljanom 3,10)

Trpljenje ostaja največji izziv krščanske vere. Občutljive in tenkočutne duše se sprašujejo, ali je sploh mogoče trpljenje pomiriti z Božjo ljubeznijo in pravičnostjo. Phillip Yancey gre še dalje, ko v knjigi »Where is God when it hurts ( Kje je Bog ko nastopi bolečina ) sprašuje«: »Ali ima Bog še vedno ves nadzor? …Zakaj je muhast in krivičen? Ali je Bog vesoljni sadist, ki uživa v našem trpljenju?«

V nasprotju s tem, pa nas Sveto pismo uči, da je Bog trpeči Gospod, ki nikakor ni imun na bolečino. Spomnimo se njegovih prelitih solz nad trmastim Jeruzalemom, njegove smrti na križu.

V knjigi The cross of Christ ( Kristusov križ ) je zapisano:

»Ne predstavljam si, da bi verjel v Boga, če ne bi bilo križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je Bog, iz katerega se norčuje Nietzsche, ko pravi Bog na križu. Le kako naj v svetu bolečine verjamem v Boga, ki je imun na trpljenje? Velikokrat sem stal v budističnih templjih azijskih držav in opazoval kipce Bude, ki miže mirno sede s prekrižanimi nogami, okrog ust pa se jim riše droben nasmešek. Vedno znova sem moral umakniti pogled in v mislih sem odplaval daleč nazaj, kjer sem zrl v zlomljeno, ranjeno, osamljeno, krvavo, žejno, umirajočo podobo od Boga Očeta ločenega Kristusa. Takšen je moj Bog! Odložil je svojo božanskost in imunost na bolečino. Vstopil je v naš svet mesa in krvi, solz in smrti. Trpel je za nas. Moje trpljenje v luči tega postane obvladljivo.«

P.T. Forsyth pravi: »Kristusov križ … je edino Božje samoopravičenje v svetu, kakršen je naš.

Preberite Ozej 11,8 – 9. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

V petek, 10. 4. 2020, si oglejte Božjo službo na Veliki petek. Na RTV Slovenija 2. program,  ob 18:00. Pridigal bo škof Leon Novak.

 

Križ in poslanstvo – Sobota, 11. 4. 2020

»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Janez 12, 24).

Med romarji v Jeruzalemu je bilo tudi nekaj Grkov. Ni jih zadovoljila niti grška filozofija, niti judovska religija. Še vedno so bili duhovno lačni. Pristopili so k Filipu (morda zaradi njegovega grškega imena) in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa« (v.21). Jezus pa jim je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v.23). Ti Grki so torej svoje vprašanje postavili ob pravem času; času, se je Jezus razodel v vsej svoji slavi. Iz drugih odlomkov Svetega Pisma izvemo, da je čas Jezusovega poveličanja bil pravzaprav čas Njegove smrti.

Jezus je v nadaljevanju govoril v poljedelski prispodobi. Če seme ostane v suhi varnosti žitnice, ne bo nikoli rodilo sadu. Seme mora biti živo zakopano v hladen, temen grob zemlje, kjer umre. Šele iz zimskega groba se lahko spomladi rodi nova rastlina. Jezusov križ je najlepši zgodovinski primer tega principa. Če bi se Jezus oklepal življenja, bi svet umrl. Ker pa je Jezus umrl v brezbožni temi, ima svet priložnost za življenje.

Bog uporablja trpljenje, da da življenje in gradi svojo cerkev.

Povezava med križem in poslanstvom se skriva v Jezusovih besedah: »…in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (v.32). Njegova obljuba združuje dobesedno in figurativno. »Ko bom povzdignjen z zemlje,« se dobesedno nanaša na  trenutek, ko je bil križan. Figurativno pa je Jezus povzdignjen, kadar ga zvesto oznjanjamo. Radujemo se v univerzalnosti Kristusovega klica ali poziva ljudem, ne glede na etnično oziroma nacionalno pripadnostm spol ali starost.

Preberite Janezov evangelij 12, 20 – 33. Zaključite z molitvijo Oče naš.

 

V nedeljo, 12. 4. 2020, torej na Veliko noč spremljajte prenos bogoslužja na Facebooku strani ECOMS ob 10:00.

 

Na Velikonočni ponedeljek, 13. 4. 2020 preberite Janezov evangelij 21, 15 – 19. Razmislite o naslednjem: Kaj tekst razodeva o Bogu? Kaj tekst razodeva o človeku? Kako se to nanaša na mene? Zaključite z molitvijo Oče naš.