Kaj je slavljenje? (David Kisilak)

Družinski vodnik do Velike noči
27. marec, 2020
Pomen križa
2. april, 2020

Kaj je slavljenje? (David Kisilak)

Ob poudarjanju pomena velikonočnega jutra in kopice krščanskih izrazov se človek velikokrat vpraša, kako, zakaj in kaj vse to pomeni? Sprašuje se o stvareh, ki jih sliši v cerkvi, bere ali pa mu odzvanjajo v ušesih kakor, da jih je slišal že v otroštvu pri verouku ali pa doma.
Sliši za besedo »slavljenje Boga« in se ob tem znajde pred tako imenovanim delom sestavljanke, za katerega pa ne ve točno, kam ga umestiti.
Uporabimo Sveto pismo, temelj krščanskega življenja, ki se je na žalost velikokrat ob obilici raznih »hitro pripravljenih« rešitev, navodil in podukov miselnosti vzhodnjaških filozofij, znašlo nekje tam od zadaj, včasih celo pozabljeno.
Bog je v človeka, ki ga je naredil »po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (SSP 1 Mz 1,26) vsadil željo po čaščenju. To bi naj bila želja po čaščenju Boga, vendar nam je prav On, Gospodar življenja pustil svobodno izbiro koga bomo častili. To, da ljudje nekoga ali nekaj častijo se dogaja dnevno, če to priznamo ali ne. To je lahko oseba, objekt stvarne ali namišljene oblike, bogastvo ali pa celo primer da častijo sami sebe.
Sveto pismo nas pelje skozi različna obdobja Božjega ljudstva, ki je nihalo od hoje in življenja po Božjih zapovedih, do iskanja svojih lastnih poti. V drugem primeru je šlo za jemanje zaslužene časti Gospodu in preusmerjanje svoje pozornosti k malikovanju poganskih bogov ter s tem neposlušnost Bogu, kar pomeni grešenja. V vsem tem opisu pa se najde kar nekaj svetlih točk, ko so ljudje dajali Bogu to kar si edino On zasluži. V takih primerih so za svoje čaščenje Boga velikokrat uporabljali tudi glasbo. V drugi Mojzesovi knjigi beremo, da so »Mojzes in Izraelovi sinovi peli GOSPODU tole pesem« (SSP 2 Mz 15,1), v nadaljevanju pa pisec poleg navedka pesmi dodaja, da je »Mirjam, Aronova sestra, prerokinja, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne.« (SSP 2 Mz 15,20). V konkretnem primeru je šlo za slavljenje Boga zaradi rešitve, ki jo je pripravil za svoje ljudstvo Izrael, ko je odprl Rdeče morje, da so se lahko rešili pred egipčansko vojsko.
Pozneje je prav tako slavljenje z glasbo bilo uvedeno v tempelj in je bilo kljub nekaterim obdobjem prekinitve prisotno pri opravljanju bogoslužja. Druga kroniška knjiga nam poroča: »Leviti in duhovniki so dan na dan na vso moč peli GOSPODU hvalnice v GOSPODOVO čast.« (SSP 2 Krn 30,21b).
Božje ljudstvo pa je na žalost zaradi svoje neposlušnosti te reči zamenjalo za čaščenje poganskih malikov in s tem na sebe nakopalo Božjo jezo. Prišlo je do vojne, padca v suženjstvo ter uničenja templja, kar je pri izbranemu narodu v ujetništvu povzročilo veliko žalost. V Psalmih beremo: »Kako bi mogli peti GOSPODOVO pesem na tuji zemlji? Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi prijem. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal, če ne bom povzdignil Jeruzalema nad vrh svojega veselja.« (SSP Ps 137,4-6)
Tukaj lahko vidimo, da se pravi pomen slavljenja izgubi, če ne slavimo Boga. Vse ostale oblike čaščenja ne prinašajo dolgoročnega zadovoljstva. Nasprotno, dajejo nam zavedanje, da je čaščenje minljivih stvari nesmiselno in brez pravega imenovalca. Edini kdor si zasluži, da ga slavimo je Gospod Bog. O tem, da je tudi sam Jezus delal tako nas uči Nova zaveza. Preden je naš Gospod trpel, je skupaj z učenci slavil Boga, kot piše: »In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.« (SSP Mt 26,30)
Slavljenje Boga ni bilo zmeraj v časih, ko je bilo vse idealno, s »srečnim koncem«, ob jubilejih ampak tudi v času pred smrtnim bojem in pozneje v času prve cerkve tudi ob prestajanju bolečin zaradi mučenja. Ravno v takšnem primeru sta se znašla apostol Pavel in njegov tovariš Sila. V Apostolskih delih piše, da sta po tem, ko su ju pretepli po nedolžnem, poleg vsega pa sta bila vklenjena v klade, slavila Boga. Luka to opiše: »Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali.« (SSP Apd 16,25).
Bog se je odzval na način, ki je omogočil, da sta tudi ječarja in njegovo družino lahko privedla h Kristusu.
Namen slavljenja je torej v poveličevanju Boga, ki nam daje na razpolago, da to počnemo ali ne. On nikogar ne sili in svojo ljubezen do nas ne pogojuje s tem. To je dokazal na križu, ko je namesto nas umrl in nam s tem zagotovil pomiritev z Bogom, ki smo jo z našo neposlušnostjo Bogu, torej z grehom, izgubili. Jezus je na tretji dan vstal od mrtvih in s tem premagal smrt, da bi lahko živeli tudi mi. Vsekakor pa je to potrebno sprejeti in v to, da je Jezus naš rešitelj, tudi verovati. To pravi sam v Janezovem evangeliju: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (SSP Jn 3,16)
A ni to dovolj velik razlog, da to sprejmemo v zaupanju? Da svoje življenje podredimo temu kar pravi Sveto pismo? Da ga slavimo s pesmijo? Brez prisile? Pravzaprav je prisilno slavljenje nekaj česar si Bog ne želi. Bog si želi slavljenja, ki ga mi opravljamo prostovoljno, iz hvaležnosti. Ne želi pa si tudi, da ga slavimo le s pesmijo, želi si, da je to del našega življenja. Slavljenje je lahko to kar opravljamo vsakodnevno, to kar govorimo, to kar razmišljamo in to kar smo. Pomen velike noči in veličastna vrednost Jezusovega dela za nas je lahko razlog, da začnemo s slavljenjem danes: »Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.« (SSP Rim 11,36)