Psalm 23: Gospod Bog je zvesti in edini Večni pastir (Alen Kerčmar)

Oglejte si bogoslužje iz evangeličanske cerkve Martina Luthra v Murski Soboti
21. marec, 2020
Družinski vodnik do Velike noči
27. marec, 2020

Psalm 23: Gospod Bog je zvesti in edini Večni pastir (Alen Kerčmar)

Kralj David je Boga doživljal kot izredno osebnega, spoznal je, da je skrben in ljubeč, zvest in lojalen in, da mu ni bilo potrebno živeti v strahu, ker je v rokah takšnega Boga, popolnoma varen za vso večnost. »Gospod je moj pastir.« On je moj Pastir, ne potrebujem drugega. Ta majhna beseda moj v začetku psalma 23 nagovarja vsakega bralca k razmisleku. Ali to velja tudi zame? Ali je Gospod tudi moj pastir?

…česa je torej deležen veren človek, Božja čreda v odnosu s takšnim Bogom?…

  1. Gospod Bog je zvesti pastir, ki nas v polnosti zadovolji (1-3)

Davidova izjava, da mu nič ne manjka ne pomeni, da nikoli ni bil v potrebi, saj je skoraj 13 let bežal pred Savlom, ki ga je hotel ubiti. Bil je v potrebi po odpuščanju, ker je prešuštvoval z Batšebo in dal ubiti njenega moža, da bi zakril sledi. Bil je v potrebi po obnovitvi odnosa s sinom Absalomom, ki mu je želel odvzeti prestol in ga ubiti. Vendar je v vseh teh in drugih situacijah David spoznaval in izkušal Boga kot zvestega pastirja, ki zanj skrbi, ga vodi, vzgaja in ohranja. Brez Boga si ni mogel predstavljati svojega življenja. To je izrazil z besedami: »Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.« V luči prispodobe, ki jo David uporabi se srečamo z ovco oz. ovcami, ki jim nič ne manjka. Te ovce so site, ni jih strah, v čredi ni napetosti, da bi morale biti na preži, zato se lahko uležejo na zelenih pašnikih, ker so njihove potrebe v polnosti zadovoljene. Deležne so torej vsega, kar ovce potrebujejo: rodovitnih pašnikov, mirnih voda, niso prestrašene ali razdražene, ampak popolnoma zadovoljne, ker za njih skrbi zvesti pastir. V Gospodu imamo torej zvestega pastirja, ki nas v polnosti zadovolji. Šele z njim dobi naše življenje pravi smisel. Tako nas Jezus v Mt. 6, 31-33 spodbuja, da Bog poskrbi za naše fizične potrebe. “Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli? Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in vse to vam bo navrženo.” Prav tako pa zadovolji tudi naše čustvene in duhovne potrebe. (Mt 11,28-30) “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in se učite od mene, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.”

V luči vsega kar imamo v Gospodu, upoštevajoč skrben in ljubeč odnos, ki smo ga lahko deležni z Njim, je žalostno, da se pogosto zadovoljimo z veliko manj. Zadovoljimo se z enim dnem v tednu, da prisluhnemo Božji besedi, nakar še to ne vzamemo popolnoma resno. Zadovoljimo se z instantnim krščanstvom, ki od nas ne zahteva pretirane vdanosti in nam zagotovi boljše počutje v danem trenutku. Zadovoljimo se z golo religijo ali denominacijo namesto z osebo, ki je v osrčju krščanske vere. Zadovoljimo se z lovorikami tistih, ki so šli pred nami, namesto, da bi rastli v večjem spoznanju Kristusove ljubezni do nas tudi sami. Tako je tudi apostol Pavel molil za vernike v Efezu: »Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.« (Ef. 3, 17-19) Ali veruješ v Jezusa Kristusa? Ali veš, da mu je iskreno mar zate in, da te da neizmerno ljubi? Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, mojo dušo poživlja, to je obnavlja naše življenje in nas vrača nazaj na Njegovo pot ko zaidemo iz nje. Kakšen čudovit Bog, čudovit pastir, ki nas ne pozabi. Tako je Jezus povedal priliko o izgubljeni ovci, ki govori o pastirju, ki pusti 99 drugih, da bi našel tisto eno, ki se je izgubila. V krščanskem življenju lahko torej vztrajamo zato, ker Bog vztraja z nami. Vsa naša prizadevanja, ves napor z naše strani za pobožno življenje je možen zaradi Božjega delovanja v nas. Tako je tudi Pavel zapisal v Flp. 1, 6:  »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Ampak zakaj, zakaj Bog ne dvigne svojih rok, zakaj vztraja, da bi nas vrnil nazaj na Njegovo pot ko zaidemo in zakaj si tako močno želi, da bi živeli kot Njegovo ljudstvo? David pravi, da je to zaradi Njegovega, torej Božjega imena, za katerega je Njemu mar bolj kot nam.

Ravno to je izpostavil prerok Ezekiel ko je pisal o obljubi Nove zaveze. Ez. 36, »Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori Gospod BOG: Ne bom posegel zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili med narodi, kamor ste prišli. Svoje veliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih in ste ga oskrunili med njimi, bom posvetil. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Tedaj se boste spomnili svojih hudobnih poti in svojih del, ki niso bila dobra. Sami sebi se boste studili zaradi svojih krivd in svojih gnusob. Ne bom pa storil tega zaradi vas, govori Gospod BOG, to dobro vedite! Seveda v luči pisma razumemo, da Bog dela stvari tudi zaradi nas, namreč ljubljenega Sina je dal, da bi imeli večno življenje. Svojo besedo je dal zaradi nas, da bi spoznavali vse kar potrebujemo za pobožno življenje. Vtkal nas je v svojo družino, da bi rasli v vzajemni skrbi in ljubezni, ter odsevali Njegov karakter. Vendar vse to ima končni razlog in ta ima opraviti z Njegovim imenom, Njegovo slavo. In ta večni Gospod Bog je moj zvesti pastir, zame skrbi fizično, čustveno in duhovno. Obnavlja moje življenje in ohranja v svoji volji zaradi Njegovega Svetega in vzvišenega imena. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

…In ne samo, da nas Bog v polnosti zadovolji in ohranja zaradi svojega Imena,…

 

  1. Gospod Bog je zvesti pastir, ki poskrbi za našo varnost (4-5)

Verjamem, da smo že vsi do neke mere izkusili človeško nemoč, minljivost in omejenost v primerih kot so bolečina ob izgubi najdražjih, trpljenje, bolezni in druge težave nad katerimi nimamo kontrole. Vendar David tukaj opisuje tisti trenutek, ko je smrt neizogibna, kraj, ki se mu nihče od nas ne more izogniti. Z gotovostjo pravi, da ga ni strah tega soočenja, ker je Gospod z njim. Ko smo izpostavljeni smrti, nas lahko obide zastrašujoča senca, ker občutimo tisto popolno človeško nemoč. Takrat ugotovimo, da zgolj človeška moč in pogum nista dovolj, da bi premagali smrt. Ta ima končno besedo. Samo eden je, ki lahko gre z nami skozi to dolino smrtne sence in nas varno privede na drugo stran. To je Bog življenja, naš pastir. Ker če je Gospod moj pastir potem pripadam skupnosti živih in sem na poti večnega življenja. Tako nam ta zvesti pastir ne obljublja življenja brez težav, bolečine, nevarnosti in preizkušenj, obljublja pa nam, da bo vedno z nami in bo poskrbel za našo varnost. Tudi takrat, ko bomo prestopili na drugo stran večnosti, bo z nami in nas ne bo zapustil, ker je edini, ki to lahko naredi, nihče drug tega ne more. Noben denar ali socialni krog, nobeno prijateljstvo, nobena človeška filozofija in interesi, niti ugled, ki ste ga lahko deležni, niti družinski člani, nič od tega vas ne more pospremiti in pripraviti za večnost. To lahko stori samo Gospod Bog, večni in edini pastir. In če ta pastir ne bo tvoj pastir boš skozi to dolino šel ali šla sama.

In ko David govori o realnosti Božje prisotnosti v težkih in najtemnejših časih preide iz tretje v drugo osebo, ti si z menoj, tvoja palica in tvoja opora me tolažita, celo v pričo nasprotnikov se izkažeš zvestega, v tebi je moja sigurnost, v tebi moja varnost. Ker neglede skozi kakšne težave ali preizkušnje gremo skozi življenje bi nas te morale z Bogom zbližati in ne oddaljiti od Njega v jezi in razočaranju. Šele, ko se tesno oklepamo Boga, takrat izkušamo to večno varnost intimnega odnosa z Njim, da je naša neomajna opora, da je naš pomočnik, da nas ne zapušča, ter daje tolažbo in mir, ki nam ga ta svet ne more dati. Da nam nudi sigurnost in varnost, ki nam je ne more dati nihče drug. Pavel je tem starozaveznim besedam dal nove razsežnosti v Rim. 8, 31-35 ko je zapisal: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« In nato Pavel zaključi, da nas popolnoma nič ne more ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu našem Gospodu.

…In končno ne samo, da imamo zvestega pastirja, ki nas popolnoma zadovolji, ter poskrbi za našo sigurnost in varnost, ampak…

 

  1. Gospod Bog je zvesti pastir, ki nam zagotavlja večno prisotnost (6)

»Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja oz. vekomaj, kot beremo v Hebrejščini.« Ob koncu tega psalma smo torej opomnjeni, da na življenje gledamo kot na romarsko pot, saj smo tujci na tej zemlji. Zeleni pašniki in mirne vode niso končni blagoslov in cilj, ker za njimi pride dolina temne sence, ki pa tudi ni končna destinacija, ker gre Bog z nami na drugo stran večnosti. Edina stalnica in gotovost skozi ta psalm je, da je Bog z nami in, da nas bo varno pripeljal v svojo večno prisotnost. In v Njem, neminljivem Gospodu se veseli David. Radosten je v spoznanju, da ga Bog ne bo izpustil iz svojih rok, ter, da bo v svojem življenju deležen njegove zavezne ljubezni in zvestobe. Najbolj pa se veseli tiste večne skupnosti z Njim v njegovi večni slavi. Naš končni cilj je večna neomajna in neprecenljiva skupnost z našim zvestim Gospodom. Sam Bog, edini in večni pastir namreč obljublja, da bo vodil in varoval svojo čredo skozi vso življenje, zvest bo svoji zavezi in nas pripeljal v svoje večno bivališče, kjer ne bo več nevarnosti, stiske, bolečine, težav, greha in smrti, ampak Božja dokončna prisotnost in popolna vladavina. Preden je Kristus Jezus, popolni pastir Nove zaveze, ki vodi svojo čredo, svoje ljudstvo v novo obljubljeno deželo, umrl za naše prestopke, ter vstal od mrtvih, da bi mi lahko živeli, je izrekel naslednje besede. Jn. 14, 1-3: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« In zaradi tega, ker poznam tega pastirja me ni strah, ne bom obupal, ne bom se predal, ne bom klonil, ne bom malodušen. Tesno se ga bom oklepal in hrepenel po Njegovi bližini, ker je z mano v nevarnostih življenja kakor tudi v času moje smrti, ker moj pastir je Gospod življenja. In moj večni pastir prihaja po svojo čredo, prihaja kot ženin po svojo nevesto, prihaja kot kralj po svoje ljudstvo, ki Vanj veruje in ga čaka. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka – prebival bom v hiši GOSPODOVI za vekomaj. AMEN!