Žena iz Samarije (Srečanje z Jezusom) – Judit Andrejek

Psalm 13: Molitev trpečega in vernega človeka (Alen Kerčmar)
16. marec, 2020
Priprošnje Svetovne luteranske zveze ob korona virusu
20. marec, 2020

Žena iz Samarije (Srečanje z Jezusom) – Judit Andrejek

Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, – je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« 32 On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.« Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Drage sestre in bratje v Jezusu Kristusu.

Sklop srečanj, ki smo jih pripravili za družinska bogoslužja: srečanje z Jezusom, obdelajo zelo pomembne zgodbe. Govora je o različnih ljudeh, o različnih življenjskih situacijah, vsekakor pa imajo te zgodbe nekaj skupnega: te zgodbe nam govorijo o spremembi življenja. Vsakemu udeležencu oziroma nastopajočemu, se po srečanju z Jezusom življenje spremeni za tristo šestdeset stopinj.

V današnjem odlomku beremo o neki ženi, iz kraja Sihar iz obrobnih krajev Samarije, kako je okrog poldneva šla zajemat vodo. V največji vročini, ravno opoldne, ko ne letajo niti ptiči. Ob tej uri pa je šla ravno zato, da se ne bi s kom srečala. Dovolj je imela vseh opazk in pripomb, ki so jih imeli ljudje, da je ona ena »takšnih žensk«. Ampak nekdo je sedaj pri vodnjaku. Celo prosi jo vode. Žena je bila zelo začudena da nek Jud, moški,  prosi njo, ki je Samarijanka in ženska. Dva vzroka za to, da se ni samo začudila ampak tudi malce zasmejala ob tem začudenju: kako lahko prosiš od mene vodo, ko pa sem jaz žena iz Samarije? Začudenje, pa se je še povečalo, ko ji ta še sedaj skrivnosti moški odgovori: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«

Voda je bila v Izraelu znak življenja, in tako je še danes, da beseda voda pomeni življenje. Kjer ni vode, ni zelenja, ni življenja. Kamor speljejo vodo, tam se prebudi in nastane življenje, pa čeprav morda prej tam ni bilo ničesar. Kaj je torej ta živa voda? Živa voda je izvir vode, ki privre na površje, ali pa prihrumi izza skalovja, in kar sama od sebe teče. Stoječa voda, je mrtva voda in postane motna, tekoča voda pa živi, ker sama sebe vedno znova dopolnjuje. Kaj pa je še večja razlika med njima? Prva,  stoječa ima omejeno količino, zmanjka. Nekomu se lahko zgodi, da pride od daleč z vrčem na glavi, pa more iti nazaj s praznim. V nasprotju s tem pa živa voda vedno teče. Neomejeno teče za našo uporabo, samo postaviti moramo svoj vrč pod izvir in že se sam od sebe napolni. Ni potreben posebno velik napor, da bi jo dobili.

Če je torej voda znak življenja, tekoča voda znamenje popolnosti, da nikoli ne mine, je to torej znak večnega življenja v Svetem Pismu. Vir tega življenja, te vode, pa je sam Bog. Kdor ima stik z njim, z njim sklenjeno zavezo, takšnemu človeku v življenje priteka življenje.

Kdor se pogovarja z veliko ljudmi, lahko občuti, da pravzaprav vsi ljudje hrepenimo in nas žeja po Bogu. Bog je bil vedno prisoten, del našega življenja, vendar smo to vsi mi v raju izgubili. Na mesto te popolnosti, je v nas nastala grozna praznina, katero poskušamo na različne načine zapolniti, vendar nam ne uspeva – še vedno nas žeja.

To žejo, ki je nastala v našem telesu, pa bomo lahko pogasili samo tako, če se resnično srečamo z živim Bogom in potem on zapolni naše srce. Tudi ta ženska je na vse načine poskušala zapolniti ta prazen prostor, pogasiti svojo žejo, tako da je zamenjala več mož, vedno je iskala nove zveze – toda žeja je ostala. zato je bila prisiljena, da to prizna.

Ker pa je Jezus to vedel, jo je ob poldnevu čakal pri vodnjaku. Tako ji najprej pokaže, predstavi Božji dar, ki si ga lahko pridobi: živo vodo. Seveda ga ženska ne razume o čem sedaj ta neznanec govori, saj je ona prišla samo po vodo, o kateri razmišlja kot o materiji, zato pa mu pravi: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok?« Potem pa se Jezus začne pogovarjati o osebnih stvareh, direktno na njeno življenje, zato ji pravi: »Pojdi in pokliči svojega moža! Nimam moža odgovori žena! Kako to? Se začudi žena. Prav govoriš, ji pravi Jezus, imela si pet mož, in tudi ta, s katerim živiš, ni tvoj mož.«

Ženska je, kot da bi okamnela. »Kdo je ta, ki ve vse o meni, pa se vseeno pogovarja z mano.« Kaj takšnega, ni bil primer v tedanjem času. Potem pa se sam pogovor približa osebnosti Jezusa. Kakor da bi se spomnila, kaj govorijo drugi: »pravijo da bo prišel Mesija, ki nam bo vse to dal razodeti.« In tukaj se zgodi vrhunca te zgodbe, kjer tudi Jezus izgovori zelo globok stavek: »Jaz sem, ki govori s teboj. Kakor se je nekoč da Bog razodeti očetu Mojzesu v gorečem se grmu, jaz sem, ki sem, ki slišim vpitje mojega ljudstva in te pošiljam k njim in ti jih boš popeljal iz ujetništva na svobodo. Sem, kdor sem. Ravno tako se sedaj predstavi Božji Sin, odrešenik, Jezus Kristus tej ženi, ki je potrta in zaznamovana: »Jaz sem. Jaz sem resnično tisto, kar potrebuješ. Jaz sam sem živa voda življenja. Jaz sem edini tisti, ki znam potešiti to tvojo žejo. Ali si jo želi?«

Tako se rodi vera. Jezus Kristus nagovori nekoga, ki tega niti ne pričakuje, nekoga čigar življenje je samo veliko razočaranje in ima potrto dušo. Nekoga, ki ima dovolj vsega in tudi drugih, ko niti sam več ne verjame v to, da je vredno živeti, ne more gledati v oči drugih, niti se ne zna več bližnjemu približati. Takšnega Jezus nagovarja in sega v globino njegovega življenja. Pritisne na rano, vendar tako, da takoj ponudi zdravilo – oziroma sam sebe. Jaz sem tisti, katerega resnično potrebuješ. Ali si želiš tega.

Saj tisti, ki tako sprejme Jezusa, ne bo več žejen, Jezus bo zapolni tisti prazen prostor tako, da bo kar kipelo iz njegovega srca življenje. Ta ženska je tem njegovim besedam verjela, to besedo, ki jo je slišala tudi sprejela. Tako je sprejela vero v Jezusa . In kakšno je nadaljevanje? Žena pa je pustila vrč in odšla v mesto, da bi vse povedala tudi drugim ljudem: »Pridite in poglejte tega človeka, ki mi je povedal vse, kaj sem storila, ali ni to Kristus? Tako je še mnogo ljudi prišlo iz mesta k njemu.«

Samo bodimo pozorni na spremembo, ki se je zgodila? Kaj takšnega, neki zapravljeni duši, celotnemu zapravljenemu življenju, ne more nihče in nič pomagati. Tega ni mogoče doseči z zdravili, niti različnimi psihološkimi tehnikami, niti pogovorom, niti z razumom. Kaj takšnega zmore le naš Stvaritelj, vsemogočni Bog. On lahko postavi stvari nazaj, da neko zavrženo, sramežljivo bolno in v sebe zaprto življenje postane primer misijonarke. Žena dobi krila in gre med tiste, s katerimi se še malo prej ni želela srečati. Prebudi jih iz opoldanske  sieste. Ne filozofira o tem, kaj bodo rekli, kaj bo to imelo za posledice. Naj povem ali naj ne povem? Naj grem sedaj ali pa naj grem pozneje? Moje srce je sedaj napolnjeno z Jezusom, sedaj so bili rešeni moji problemi življenja, sedaj je bila premagana moja neskončna žeja, ki je ubijala mojo dušo.

To je ta živa voda življenja, ki nam jo je prinesel Jezus. Na veliki petek, je pritekla, začela vreti za nas na golgotskem križu. Kdor v to verjame, tega bo tudi ta voda napolnila. Saj je Jezus, takrat ko je umrl na križu, je razdelil sam sebe za tiste, ki verjamejo vanj. Vprašanje je torej: Ali potrebuješ to živo vodo? Ali verjamemo, da je res to ta, o kom govori. Verjamemo, da nam lahko resnično ponudi to, o čem govori Sveto Pismo. Naše verovanje more biti napolnjeno s tem, da dobimo več, kot pa si mi mislimo, sprejmimo to, kar nam ponuja, kot pa samo to, kar si želimo mi. Ali verjamemo, da danes nismo po naključju tukaj!?

Vse je naredil za to, da bi se življenje te žene spremenilo: Prišel je, jo čakal, pripravil popolni čas, jo nagovoril in jo duhovno tudi operiral, se dotaknil bolečega mesta, ji takoj ponudil zdravilo in se ji tudi dal razodeti. Ta žena, pa je morala izgovoriti samo dve besedi, samo ona je bila tista, ki je lahko to izgovorila: nimam moža. Povedati tisto, česar nima: kakšno je stanje, kakšna je realnost. Čeprav je izgledalo da ima moža. Slika zunanjosti in slika notranjosti sta bili različni. Videti je bilo, da ima, v resnici pa je bila brez.

Dragi brat ali sestra. Kaj moraš povedati danes ti? Lahko to, kot ta žena? Lahko to: Gospod nimam miru. Nimam mirnih noči. V mojem srcu ni pravega upanja. V meni ni iskrene ljubezni. Nimam moči. Niti nimam volje. Nima nobenega smisla. Moje življenje je prazno. Zato pa moramo to prazno življenje prisloniti k temu izviru, kjer vre življenje iz Jezusa in On nas bo obogatil.

Kaj je naredila žena z praznim življenjem? To, kar naredimo s praznim vrčem. Pusti ga pri Jezusu. Zapusti tisto, zaradi česar je prišla do vodnjaka, da bi ga napolnila. Celo lahko vidimo, da je pozabila na vso prazno preteklost, saj je bilo njeno srce napolnjeno z Jezusom in ponese to do vseh tistih, ki so imeli srce še prazno. Bogastvo prejeto od Jezusa je delila z drugimi. Ona je že poznala božji dar. Večno življenje je bilo njeno.

Imamo pogum priznati Jezusu, tisto kar nam manjka. Da nam nekaj manjka, da smo žejni, a imamo vsak nekaj male vere, da lahko to vse skupaj priznamo in sprejmemo, kar nam ponuja? Če bi poznal božje darove, bi bil ti tisti, ki bi ga prosil, naj ti da piti od te vode. Ali imamo pogum prositi: daj mi piti! Amen

Molitev

Dobri Bog, globoko smo ti hvaležni, da si se nam dal razodeti in da želiš tudi moje življenje spremeniti. Prosimo te, da nam vedno znova daješ piti o vode večnega življenja. Da bomo tako vedno potovali kot tvoji učenci, te pri tem slavili in oznanjali tudi mi drugim, kakor ta žena,. Vedno in povsod. Amen