Psalm 13: Molitev trpečega in vernega človeka (Alen Kerčmar)

Obvestilo za javnost
12. marec, 2020
Žena iz Samarije (Srečanje z Jezusom) – Judit Andrejek
18. marec, 2020

Psalm 13: Molitev trpečega in vernega človeka (Alen Kerčmar)

Verjamem, da ima vsak izmed nas prijatelje, za katere smo res hvaležni. To so zvesti prijatelji, s katerimi lahko odkrito govorimo in so nam mnogokrat pomagali postaviti stvari v pravo perspektivo. Obenem pa kot verniki skozi življenje izkušamo, da je konec koncev Bog tisti, ki nam daje pravo perspektivo na življenjske okoliščine, ko nas z močjo svojega Duha vodi v resnico Njegove večne in neomajne besede, ter daje mir, ki nam ga nihče drug ne more dati.

…zato razmislimo o molitvi trpečega in vernega človeka…

 

Molitev človeka, ki prihaja pred Boga v popolni iskrenosti (1-3)

Kot ljudem nam bolečina, kakor tudi trpljenje nikakor nista tuji. Ko nas življenjske okoliščine stiskajo z vso svojo silo, se nam kljub naši veri v Boga, ta lahko zdi oddaljen in naša notranjost suha kot neizprosna puščava. Nihče izmed nas ni odporen na bolečino, nihče izmed nas ni super človek zmožen nadvladovati še tako neznosne preizkušnje v življenju. Ni človeka, ki se na določeni točki ne bi zlomil. Ne-veren, kakor tudi veren človek se zaradi svoje človeške krhkosti prej ali slej lahko zlomita pod pritiski življenja. Zato osebno rad razmišljam skozi knjigo psalmov, kajti v njih najdemo ogromno realizma v življenju vernih ljudi. Psalmisti so namreč v vsej svoji iskrenosti na zvitke papirja izlivali svoje notranje boje, dvome, strahove, bolečino, vprašanja, kakor tudi svoje zaupanje v Boga. In to je za nas izredna spodbuda, kajti pred Boga lahko v naših molitvah pridemo v popolni iskrenosti. Brez cenzure oz. olepševanja, ampak v odkritosrčnosti in z Njim delimo svoje občutke. Tako tudi kralj David, avtor tega psalma izhaja iz svoje velike bolečine, vpije k Bogu in z Njim deli kako se počuti. Sprašuje se kako dolgo oz. doklej ga bo ta pozabljal in skrival svoje obličje pred Njim. Kako dolgo bo prepuščen samemu sebi, kako dolgo nosil svojo bolečino in živel obdan z nevarnostjo. To je vpitje trpečega človeka, ki ne more več prenašati svoje bolečine, to je borba človeka, ki se lomi pod težo življenjskih okoliščin. V svojem omahovanju vpije k Bogu, ker ima občutek, da ga je ta zapustil in pozabil. Vendar ta občutek ima lahko samo nekdo, ki je spoznal Boga, ki je izkusil Njegovo ljubezen in zvestobo, oseba, ki z Bogom goji tesen odnos. Tako se je David znašel v situaciji, kjer se mu zdi, da je Bog oddaljen, da je prepuščen samemu sebi in ranljiv pred svojimi sovražniki. Ker na vprašanje ali Bog zapusti vernega človeka ali verno ljudstvo, nam on sam daje odgovor. Iz. 49, 15-16a: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal.« Bog nas torej nikakor ne pozabi. Res pa je, da lahko zaradi težkih življenjskih situacij tudi sami začnemo kloniti in omahovati do te mere, da se nam še Bog zdi oddaljen. Trenutki torej, ko se znajdemo na dnu, brez moči in z občutkom, da nas je Bog pozabil ali zapustil. Vendar dobra novica je ta, da Bog vse to v naših življenjih uporabi tako, da nas vzgaja in utrjuje v naši veri in zaupanju. Skozi temne doline nas uči, da se ne oziramo samo na to kar vidimo oz. kako se počutimo. Tako se vera v naših življenjih izkaže trpežnejša od zlata, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša. Bog nas torej vabi in pravi: »Pridi tak kot si, pridi brez izgovorov in brez cenzure.« Neglede na to ali je to strah, dvom, notranje bolečine in solze, osamljenost, občutek, da nas nihče ne razume ali celo ko se nam godi krivica, smo spodbujeni, da pridemo pred Boga v iskreni molitvi in predenj izlivamo svojo dušo. Ker v trenutku ko z Bogom začnemo deliti svoje notranje boje se začnemo pomikati iz najnižje točke navzgor, ker je tudi to sestavni del naše duhovne rasti.

…ker ne samo, da lahko pridemo pred Boga v iskrenosti, ampak je to tudi…

 

Molitev človeka, ki prihaja pred Boga v veri (4-5)

Razlika med vero in nevero se namreč zelo razločno pokaže v trenutkih, ko se nahajamo v naših dolinah smrtne sence. Nevera človeka vodi v jezo, gorčino in napačne odločitve. Na koncu ga pravzaprav vodi stran od Boga. Vera pa pomaga človeku razumeti njegove omejenosti, ter ga usmerja k strahospoštovanju do Boga, ter pomaga, da vztraja v molitvi za Božjo pomoč in milost kljub njegovim občutkom. In ravno to vidimo v Davidovi prošnji, ki Boga prosi za specifične stvari. Kljub njegovemu notranjemu boju, prosi Boga, da mu pozorno prisluhne, ter prosi za Njegovo posredovanje in pomoč. Kot, da bi se v njegovem obupu prebudilo oz. aktiviralo nagonsko zaupanje v veri. Tako se obrača k Bogu in ga prosi za novo moč in razsvetljene oči, da bi tako na svojo situacijo lahko pogledal skozi Božjo perspektivo.

Z drugimi besedami: »Pomagaj mi vsemogočni Bog, ker sam od sebe ne zmorem več. Bog vse milosti, ti obnovi duha stanovitnosti v meni in utrdi moja klecava kolena. Izostri moj pogled, da te bom jasno videl, ter obstal v moči tvojega imena. Pomagaj mi v moji neveri in zlomljenosti, ter utrdi v moji veri, da ne bom omahnil vpričo tistih, ki si to z veseljem želijo in pričakujejo.«

David je torej v molitvi prišel pred Boga v popolni iskrenosti in veri, ter ga prosil, da mu pomaga na njemu potreben način, vendar se pri tem nikakor ustavil. Kajti Bog zanj ni bil zgolj nekdo, ki bi ga izkoriščal za svoj namen. Ni mu predstavljal zgolj trenutni izhod v sili ko se vse ostalo izjalovi oz. ne deluje.

…kajti na koncu njegovega psalma vidimo, da je njegova prošnja pravzaprav…

 

Molitev človeka, ki Bogu zaupa svoje življenje (6)

David prepoznava, da je na koncu dneva Bog tisti, ki mu lahko resnično pomaga, ker je izkusil Njegovo zvestobo in skrb. Razodel se mu je kot ljubeč, vsemogočen, milosten in suveren Bog. Tako David zaupa svoje življenje Bogu kljub temu, da so se mu pošteno zamajale tla pod nogami.

Pravi namreč: »Jaz pa zaupam v tvojo dobroto, moje srce se raduje, ker si me rešil. Peti hočem GOSPODU, ker mi je povrnil dobro.«

Kljub nespremenjenim okoliščinam, David konča ta psalm na način za katerega je Boga v veri prosil. Z razsvetljenimi očmi, torej s svežim pogledom in novo močjo. Ta nova moč ni prišla iz njega samega, torej iz človeškega duha, ampak izhaja iz Boga v katerega zaupa. To je moč, ki se daje po veri vsakemu, ki zaupa Bogu svoje življenje. To je moč, ki jo nebeški Oče radodarno daje svojim otrokom, zaradi svoje dobrote, svoje zveste in predane ljubezni. Ko naša noga omaguje nas Gospodova zvesta in predana ljubezen podpira. V času življenjskih neviht je On naše zavetje. V pričo tistih, ki želijo, da pademo in omahnemo je Bog naša moč. V naši neveri se On izkaže za zvestega in utrdi naše korake v skladu s svojo večno in neomajno besedo. V času grenkih bolečin in solz nas On lahko resnično potolaži in podari mir, ki ga svet ne pozna in ne more dati. Vse to in še več smo deležni kot verni ljudje, ko Boga resnično osebno poznamo in mu iz dneva v dan zaupamo svoja življenja. Ker za razliko od Davida, mi danes vemo za Kristusa Jezusa. Rastemo lahko v večjem spoznanju Njega, ki je živel popolno življenje v poslušnosti svojemu Očetu. Po veri Vanj smo deležni zveste in predane ljubezni, ki nas v življenju ohranja, ker je kazen za naš mir padla Nanj, nedolžno in brezgrajno jagnje. Ko je vstal od mrtvih je bodril svoje, da kljub stiski, ki jo imamo v svetu nadaljujemo zaupati in verjeti Vanj, ker je premagal greh in smrt. David takrat tudi ni vedel in razumel, kaj po Božji milosti vemo mi, namreč, da Kristus Jezus še vedno posreduje za nas na desnici Boga Očeta vsemogočnega, da nebi opešala naša vera. Zato se nama, draga sestra in brat, ni potrebno sramovati evangelija, ker naju njegova preobrazbeno moč iz dneva v dan spreminja tako, da postajava bolj podobna Jezusu Kristusu. Tako se skozi življenje, ki ima svoja turbulentna obdobja, ki nam mnogokrat pridejo do živega, oklepamo živega upanja, oklepamo živega Boga, ki nas s svojo zvesto in predano ljubeznijo ohranja in utrjuje v naši veri. Tako je tudi Pavel z gotovostjo lahko zapisal naslednje besede v Fil. 1, 6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Zato bodimo spodbujeni in prihajajmo pred Boga v iskrenih molitvah, zahvaljujmo se mu in ga prosimo, da nam pomaga v naših specifičnih situacijah, ter zaupajmo svoja življenja v Njegove zveste in mogočne roke. Kajti On, ki je vreden zaupanja nam daje tudi naslednjo obljubo, obljubo, ki se ne nanaša zgolj na našo trenutno situacijo, temveč usmerja naš pogled na večnost. V Raz. 21, 1-5a beremo naslednje: »Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!«

Molitev:
Dragi naš nebeški Oče. Pred tabo smo kot odprta knjiga. Zahvaljujemo se ti, da lahko pred tebe prihajamo v popolni iskrenosti in s tabo delimo svoje občutke, svoj notranje boje. Po svoji besedi nam zagotavljaš, da nas nikoli na zapustiš ali pustiš same, zato se ti za to zahvaljujemo. Tako te prosimo, da nam v temnih trenutkih z močjo tvojega Svetega duha razsvetliš naše oči, da se bomo zavedali tvoje prisotnosti. Pomagaj nam, da bomo na tvojo zvesto in predano ljubezen odgovorili tako, da bomo iz dneva v dan svoja življenja zaupali v tvoje zveste, skrbne in mogočne roke. V imenu Jezusa Kristusa, AMEN!